Zmernost je lepa čednost

Vsak dan lahko beremo o demografiji, o tem, da se nam v Sloveniji obeta demografska katastrofa. A po drugi strani tudi o tem, da nas je na svetu, posebej pa v Evropi, tako in tako preveč. In da je edina pot rešitve naše vrste ta, da na dolgi rok z manjšo rodnostjo poskrbimo za radikalno zmanjšanje našega števila.

Kako je s številčnostjo prebivalstva v preteklosti? Ob vsem tarnanju, kako bomo zdaj zdaj izumrli, je dejstvo, da nikoli v zgodovini in še manj v prazgodovini na ozemlju Slovenije ni živelo toliko ljudi kot danes. Zagovorniki velikega števila Slovencev bi torej morali biti zadovoljni. A niso niti najmanj zadovoljni. Je njihovo nezadovoljstvo na mestu? Ali bi nasprotno morali biti nezadovoljni ljubitelji čim manjšega, bolj »butičnega« števila Slovencev?

V dolgi prazgodovini in zgodovini sedentarne poselitve, tj. v minulih sedmih tisočletjih, so se na ozemlju Slovenije izmenjevala obdobja demografskih vzponov, padcev, ponovnih vzponov in še večjih padcev. Arheološko rečeno so se izmenjevala obdobja gostejše, intenzivne poselitve z obdobji redke oz. neenakomerne poselitve. Novejša odkritja, predvsem tista iz zaščitnih raziskav v minulih petindvajsetih letih ob obsežnih infrastrukturnih delih (avtoceste, plinovodi), so močno dopolnila to sliko. A najprej velja izpostaviti metodološko pripombo: merila, s katerimi opredeljujemo demografsko sliko v določenem obdobju, so raznolika, med seboj neusklajena in v celotni prazgodovini kot tudi v pretežnem delu zgodovinskega časa le slab približek dejanskega stanja. Vse do moderne dobe je demografija zaradi odsotnosti ali izjemnega pomanjkanja ustreznih pisnih virov kot edinih tozadevno relevantnih podatkov mnogo bolj empirična kot eksaktna disciplina.
 

Nizki ogljični odtis paleolitskega človeka

Za srednjo kameno dobo na podlagi primerjav »zmogljivosti ozemlja« pri polpreteklih in sodobnih nomadskih družbah sklepamo, da na območju Slovenije ni moglo preživeti več kot nekaj tisoč prebivalcev. Človek je namreč kot nomad, tj. kot lovec in nabiralec, ozemeljsko potratna vrsta, primerljiva z drugimi zvermi. Ta teoretična ugotovitev ima materialno potrditev v arheoloških pokazateljih srednje kamene dobe, v Sloveniji časa med 10. in 6. tisočletjem pr. n. št. To obdobje označujejo izjemno težko izsledljiva najdišča, neznatni sledovi sezonskih taborov delno v jamah, delno na prostem, ki jih določa tu pa tam kako kurišče in prgišče drobnih kamnitih odbitkov, edinih ostankov nekdanjih konic, puščic in strgal. Tako kot dolga desettisočletja pred tem je človek tudi v zadnjih petih tisočletjih pred nastopom neolitske revolucije puščal za seboj komaj kako sled. Z modernim besednjakom bi paleolitskega in mezolitskega človeka označili za izrazito ekološkega. Sodobni ekologi bi ga torej pohvalili kot človeka z izjemno nizkim ogljičnim odtisom. Omeniti tudi velja, da je bila tedanjim prebivalcem naših krajev domovina razsežnejši prostor, saj so mnogi med njimi, če ne večina, v svojih sezonskih pohodih potovali od morja do osrednjih Alp, verjetno pa tudi do balkanskih hribovij in panonskih ravnic.
 

Veselo neolitsko sekanje gozdov

Stvari so se postopoma spremenile v 6. tisočletju pr. n. št., ko so se najprej na Krasu zgostili pokazatelji stalnejše poselitve spodmolov in jam, z ostanki keramičnega posodja in domačih živali, predvsem drobnice. Mnogo bolj številčna stalna poselitev se v osrednji in vzhodni Sloveniji pojavi šele v 5. tisočletju pr. n. št., ko arheologi razkrivamo množico ostankov nižinskih vasi, naselij na rečnih terasah pa tudi že kolišč. V neskladju z ustaljenimi predstavami že tedaj zasledimo tudi višinska, s kamnitimi obzidji utrjena gradišča. Odtlej na ozemlju Slovenije močno prevladuje stalna poselitev s pokazatelji ne le obvladovanja, temveč tudi spreminjanja narave. Veselje, ki smo ga ljudje tedaj odkrili s sekanjem gozdov, obdelovanjem polj, gojenjem živine, zlaganjem kamenja, kopanjem lukenj in gradnjo hiš, nas ni minilo vse do danes. Arheološko gledano so sledovi tega, neolitskega časa torej mnogo bolj robustni in kažejo na številčnejšo populacijo, ki je pustila za seboj neprimerno močnejšo sled od tiste v predhodnih obdobjih. V naslednjih tisočletjih je poselitev doživela vzpone in padce, a se ni več odmaknila od modela stalne naselitve ter poljedelstva in živinoreje kot gospodarske podstati. Nižinske vasi z razpršeno poselitvijo so – sicer s prekinitvami – gosto prepredale Slovenijo od nekako 4700 do 3400 pr. n. št. ter nato ponovno od 2500 pr. n. št. pa do vključno železne dobe. Tudi v dobršnem delu vmesnega obdobja je bila poselitev ponekod gostejša, denimo na koliščih Ljubljanskega barja.



Ali lahko konkretneje opredelimo število prebivalcev današnje Slovenije v zadnjih prazgodovinskih tisočletjih? Tudi za ta čas lahko podamo le zelo približne, špekulativne ocene. Predvidevamo, da je z neolitsko revolucijo v 5. in v naslednjih tisočletjih pr. n. št. – z vsemi oscilacijami – stalno naseljeno in zdaj mnogo manj mobilno prebivalstvo naraslo na od 10.000 do nekaj 10.000. V bronasti in železni dobi glede na povečanje števila naselij (kot tudi povečanja njihove velikosti) sklepamo na populacijo, ki se je na ozemlju Slovenije morda že bližala številu 100.000. A se je stanje lahko (in se vsaj regionalno tudi je) v času le kake generacije ali dveh ponovno zelo poslabšalo.
 

Migranti bakrene dobe

Kaj so vzvodi teh prazgodovinskih populacijskih sprememb? Pomislimo lahko na številne, a glede na omejeno sporočilnost arheoloških virov (skoraj) nobenega ne moremo zanesljivo dokazati. Migracije so igrale med temi dejavniki zanesljivo pomembno vlogo v procesih neolitizacije, a tudi kasneje v bakreni in vse do železne dobe. Ob njih velja kot sprožilo populacijskih sprememb izpostaviti podnebne spremembe, mobilnost zaradi izčrpane zemlje, bolezenske epidemije in lakote. Njihova sled je za naše kraje izrecno opisana v tretjem spevu Vergilovih Georgik, v katerem je za dežele visoko dvigajočih se Alp (aerias Alpis), noriških gradišč (Norica castella) in za japodske livade vzdolž kraške Reke (Iapudis arva Timavi) omenjena uničujoča živinska kuga in posledično opustošena kraljestva pastirjev (deserta regna pastorum). Ob prostodušnem poročilu Gaja Julija Cezarja iz šeste knjige njegove Galske vojne se lahko podučimo o še enem vzvodu populacijskih sprememb, ki ga danes brez zadržkov imenujemo genocid. V maščevalnem pohodu je ne le uničil vojsko Eburoncev, ljudstva na ozemlju današnje Belgije, temveč je dal neusmiljeno pobiti tudi vse njihove preostale neoborožene ljudi. Nekaj primerov materialnih sledi arheološko dokazanih vojnih dogodkov iz Cezarjevega in Oktavijanovega časa sredi 1. stoletja pr. n. št. s slovenskega ozemlja si lahko zainteresirani bralec ogleda na stalni razstavi v Narodnem muzeju Slovenije. Ob teh konfliktih iz časa rimskega osvajanja naših krajev slutimo, da se je marsikaj genocidu podobnega dogajalo tudi tod.
 

Zaton imperija in demografska kriza

Spomnimo se, kako je bilo z zadnjim hudim demografskim upadom pri nas, tistim med 4. in 7. stoletjem. Znani so zunanji in notranji dejavniki, ki so prispevali k zatonu rimskega imperija. K zunanjim štejemo vpade barbarskih ljudstev, za katere večinoma velja, da so rinila v imperij predvsem v želji po visoki kakovosti tamkajšnjega življenja. Deviantna uničenja, o kakršnih poročajo ob hunskih vpadih v prvi polovici 5. stoletja, so prej eksces kot pravilo. Značilna je zgodba Zahodnih Gotov, ki so si dolga desetletja pred neslavnim plenjenjem Rima leta 410 kot zavezniška vojska prizadevali doseči ugled in status v rimski družbi. Kot taki so Zahodni Goti po poročilih sodobnikov odločilno pripomogli k zmagi cesarja Teodozija v bitki pri Fluviu Frigidu, tj. pri Ajdovščini leta 394. A kako je sploh mogoče, da so barbari konec 4. in v 5. stoletju v imperiju delovali kot močne vojaške enote? Rimski imperij je bil po dolgih notranjih konfliktih šibek in prevelik za preživetje. Tudi Konstantinova zmaga in poenotenje pod krščanskim križem dolgoročno nista omogočila preživetja. Preučevalca notranjih razmer v imperiju 4. in 5. stoletja najbolj preseneti ognjevitost posameznih krščanskih ločin. Četrto stoletje ni bilo le čas prevlade krščanstva nad poganstvom. Mnogo bolj so ga obeleževale številne ekstremne sekte. Fanatični konflikti in včasih prave vojne med različnimi krščanskimi ločinami (ne le med poglavitnima katoliško in arijansko strujo, prišteti jima je treba komaj pregledno množico herezij, katerih nenavadne teologije so nam danes precej nerazumljive). Z le malo domišljije je mogoče notranje verske konflikte v rimskem imperiju 4. in 5. stoletja primerjati s sodobnimi nasprotstvi med muslimanskimi suniti in šiiti, njihovo tedanje reševanje pa je mogoče primerjati z opustošenji, kakršno je danes vojna v Siriji.
 

Čakanje na sodni dan

V nasprotju z Italijo v srcu imperija, koder se je ohranila mestna kultura, je Slovenija v 5. in 6. stoletju dežela, v kateri so se preostali prebivalci iz mest zatekli v višinske utrjene refugije. Po nekaterih podatkih je mogoče sklepati, da se je globoko religiozna krščanska kultura tistega časa – ne le na našem ozemlju, temveč v celem imperiju – zgledovala po tistih Pavlovih vidikih vere, ki so bili zaradi po splošnem prepričanju bližnjega nastopa sodnega dne izrazito nenaklonjeni naraščaju. Tudi to je vodilo v demografski kolaps zgodnjega srednjega veka. Na našem ozemlju je bil demografski, tehnični in nasploh civilizacijski upad izrazito večji kot v Italiji. O tem priča golo dejstvo, da drugače od rimskega obdobja iz časa med letoma 600 in 1000 v Sloveniji z izjemo obalnih mest nimamo »kamna na kamnu«. Način bivanja se je iz mest s cestami, kanalizacijo in termami, iz zidanih podeželskih vil in kasneje iz poznoantičnih refugijev, še vedno zidanih iz kamna in malte, radikalno poenostavil v razpršene vasice z bivalnimi zemljankami lesenih sten in kratkega trajanja. Ljudje so pozabili graditi v kamnu, pozabili so pisati, zamenjali so vero in jezik.



Ta demografska in civilizacijska katastrofa ima za nas pozitivno posledico: prebivalci Slovenije so v tem času ob primernem dotoku migrantov postali slovensko govoreči. Delno so to bili prišleki slovenskega jezika, delno so se domačini slovenizirali s sprejemom radikalno drugačne poganske kulture. Glede na številna arheološko ugotovljena naselja in grobišča, posebej od 8. stoletja naprej, je bil sestavni vidik te kulture tudi veselje z razmnoževanjem. Dežela je bila v tem času ponovno pokristjanjena, a so ob tem drugem pokristjanjenju očitno prevladala tista načela iz prve Mojzesove knjige, ki ljudem narekujejo, naj se množijo in napolnijo zemljo. Dodati velja, da je bila tedanja zemlja v primerjavi z današnjo precej prazna in da je bilo torej kaj napolniti.
Če torej zgodovinarji na podlagi približnih ocen sklepajo na okrog 50 milijonov prebivalcev rimskega imperija v času razcveta, v 2. stoletju, in tako po interpolaciji kot glede na arheološko podobo intenzivnosti poselitve mest in podeželja za naše ozemlje sklepamo na število prebivalcev nekako med 100.000 in morda 200.000, se je njihovo število v 7. stoletju znižalo na morda petino ali celo desetino tistega iz časa razcveta. Čeprav so kakršne koli številke za tovrstne ocene izjemno špekulativne, nedvomno drži, da je bila demografska katastrofa 6. in 7. stoletja mnogo hujša od tiste v času srednjeveške kuge v 14. stoletju ali od tiste v času 30-letne vojne v 17. stoletju, ko zgodovinarji računajo na opustošenja od tretjinskega do morda celo polovičnega deleža prebivalstva.
 

Devetnajsto stoletje: milijon nas je

Po zgodnjesrednjeveškem intermezzu se je prebivalstvo vrnilo k rimskodobnim številkam šele v visokem srednjem veku. To povezujemo z bolj umirjenimi političnimi razmerami, a tudi z ugodnimi podnebnimi razmerami in s tehničnimi izboljšavami v poljedelstvu. Po nekaj ponovnih oscilacijah je prebivalstvo doseglo pol milijona šele v 18. stoletju, milijonsko znamko pa v 19. stoletju. Od tega časa dalje lahko rast prebivalstva pojasnimo tudi z izboljšanimi higienskimi razmerami in z napredkom medicine, z izkoreninjenjem številnih kužnih bolezni. Hiter pogled na demografsko podobo Slovenije konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja nam kaže prebivalstvo, ki je v primerjavi z drugimi evropskimi deželami naraščalo počasneje, kar gre predvsem na račun izjemno številnega izseljevanja. Sočasno z modernizacijo in močnim zmanjšanjem rodnosti je postala Slovenija minulega pol stoletja izrazito priseljenska dežela, v kateri prebivalstvo z manjšimi oscilacijami zmerno narašča tako zaradi rahle prevlade rodnosti nad umrljivostjo kot zaradi rahle prevlade priseljevanja nad izseljevanjem.

Kako iz te oddaljene časovne perspektive misliti demografske spremembe danes? Priznati si moramo, da si s prek dvema milijonoma prebivalcev in v popolnoma drugačnih demografskih okoliščinah s predstavljenimi podatki pravzaprav ne moremo pomagati. A v kakšnem demografskem okolju sploh smo? Če se ozremo k sosednjim državam, lahko ugotovimo vsaj tri različne demografske zgodbe. Tako na Hrvaškem kot na Madžarskem bi bil demografski upad v preteklih desetletjih večji, če ga ne bi lajšali s priseljevanjem rojakov iz demografsko še bolj opustošenih Ukrajine, Romunije ter Bosne in Hercegovine. Kljub temu blažilu se je prebivalstvo obeh vzhodnih sosed v preteklih treh desetletjih zmanjšalo za več kot desetino, na Madžarskem denimo za več kot milijon, tako zaradi prevlade umrljivosti nad rodnostjo kot zaradi prevlade emigracij nad imigracijami. Če Hrvaški k temu dodamo srbski eksodus leta 1995, potem se kazalci hrvaške demografske katastrofe bližajo 20-odstotnemu zmanjšanju prebivalstva. Spomnimo se: v tem času je vsem napovedovalcem populacijske pogube navkljub prebivalstvo Slovenije naraslo za dobrih 5 odstotkov. Kot rečeno, tako zaradi naravnega prirasta kot zaradi priseljevanja. Drugače je v Italiji, koder vse večjo prevlado umrljivosti nad rodnostjo bolj kot na Madžarskem in Hrvaškem blaži imigracija, ki je zadnja leta zaradi znanih razlogov znatna in občasno težko obvladljiva. Za Avstrijo se zdi, da ji v minulih desetletjih kljub manjšanju rodnosti uspeva vzdrževati ravnotežje z minimalnim naravnim prirastom kot tudi (predvsem zaradi bolj srečne geografske lege) zaradi bolj selektivnega, a še vedno obsežnega priseljevanja.
 

Vrnitev k prvotnemu načinu življenja

Nam lahko demografska (pra)zgodovina slovenskega ozemlja ponudi kak koristen napotek za prihodnost? Na žalost je odgovor na to vprašanje ob sedanjih popolnoma drugačnih številčnih razmerjih negativen. Tu in tam se sicer oglasijo posebneži, ki menijo, da je za prenaseljeno človeštvo edina rešitev vrnitev k »prvotnemu« načinu življenja. Presenetljivo pa »prvotni način življenja« zanje ne pomeni (pol)nomadsko sledenje in pobijanje lovnih živali, temveč bolj vegetarijansko prehranjevanje s koreninicami in drugimi plodovi narave. Iz številnih razlogov – začenši z našo številnostjo – se ne moremo vrniti v starejšo ali srednjo kameno dobo, niti se vrniti ne bi znali. Nenavadna nostalgija po nečem, kar se od daleč morda zdi privlačno, je iluzorna in nekoliko spominja na otožno misel Douglasa Adamsa, namreč, da smo ljudje sicer ugotovili, da smo nekje v preteklosti skrenili s prave poti, a ni jasno, kdaj. Nekateri so menili, da so se težave začele, ko smo zlezli z dreves. Spet drugi so bili prepričani, da se je poglavitna napaka zgodila že, ko so naši davni predniki prilezli iz morja.

Kakorkoli, iz demografske zgodovine vendarle lahko potegnemo koristen nauk. Če za kaj, za demografijo velja, da je zmernost lepa čednost. Tako nenadne demografske eksplozije kot hitri populacijski upadi so travmatični dogodki, praviloma povezani s stresnimi situacijami in konflikti. Če si tega ne želimo, če si želimo demografsko dobro, potem si bomo želeli tudi demografske zmernosti. V naših razmerah starajoče se družbe to pomeni, da si moramo še naprej prizadevati tako za stimulativno družinsko demografsko politiko kot za zmerno priseljensko politiko. Spomniti se je namreč treba, da je odprtost slovenske družbe v minulega pol stoletja pomemben sestavni del naše demografske uspešnosti. Naša družba je namreč danes – kakorkoli se o tem opredeljujejo taki in drugačni ljubitelji radikalnih izganjalskih ali priseljenskih ukrepov – demografsko uspešna družba. Sestavni del našega demografskega uspeha je tako veselje do otrok kot naša odprtost. Model »neliberalne demokracije«, za katerega nam skupaj z do priseljevanja popolnoma zaprto družbo dajejo zgled nekatere države v soseščini, glede na tamkajšnji demografski kolaps ni primeren recept za uspešno družbo.

Dr. Peter Turk je kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije.