Zmagovalci

Na tem prepričanju, ki ni povsem skladno z nekaterimi dejstvi, so počivale politika dozdevne distance med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, domneva o neodvisnosti od Varšavskega pakta, predvsem pa politika neuvrščenosti.

V Svetovni zgodovini, ki je izšla pri Cankarjevi založbi leta 1976 in je prevod znanega nemškega dela Die Weltgeschichte – s spremembami in dodatki slovenskih zgodovinarjev –, o osvoboditvi Beograda piše naslednje: »Partizanska vojska, ki se je srečala z oddelki Rdeče armade, je sredi oktobra 1944 začela v sodelovanju s Sovjeti hude boje za Beograd, ki je bil osvobojen 20. oktobra.«

Edvard Kardelj v Spominih (1980) govori takole: »V zaključnih fazah vojne je pomoč v orožju in opremi, ki jo je naša armada dobila od sovjetske vlade, postala tako po kvaliteti kot po kvantiteti izredno pomembna. Težko si je predstavljati, da bi naša armada mogla brez te pomoči izvršiti naloge, ki jih je izvršila, začenši s sremsko fronto pa vse do Trsta in Koroške.« Kardelj nato poroča o svojem sestanku s Stalinom (novembra 1944), na katerem je bil govor tudi o nevšečnostih zaradi nasilnega obnašanja sovjetske vojske, ki je sicer »na svoji poti po Jugoslaviji« doživela »zelo ugoden sprejem«.

Makso Šnuderl v drugem delu svojega Dnevnika (1994) večkrat omenja napredovanje Rdeče armade. Desetega oktobra je bila »v razdalji 60 km do Beograda in 120 km do Budimpešte«, 21. oktobra so padla mesta Beograd, Dubrovnik in Subotica. Istega dne piše: »Beograd je ključ Balkana. Sedaj, ko pride Rdeča armada do Budimpešte, bo odprta pot proti Dunaju …«

Izidor Cankar je 29. septembra 1944 pisal predsedniku Šubašiću v zvezi z novico, da se je »poveljstvo sovjetskih vojaških sil pred nekaj dnevi obrnilo na Avnoj in od njega dobilo dovoljenje, da sovjetska vojska lahko začasno pride v Jugoslavijo, pod pogojem, da bo upravo nad ozemljem, na katerem bodo operirale sovjetske čete, izročila Avnoju. Jugoslovansko ljudstvo bo za gotovo z ogromno večino pozdravilo prihod sovjetske vojske kot bratske ruske vojske …« Cankar v Londonskem dnevniku 1944–1945 (5. oktobra 1944) piše, da »so Rusi v Pančevu ali blizu: zelo kmalu utegnejo biti v Beogradu«. Osemnajstega oktobra navaja radijsko vest, »da se boji vrše v središču Beograda«, 20. oktobra zvečer pa je »radio naznanil, da Beograd zavzet«.

Kot beremo v knjigi Walterja E. Robertsa Tito, Mihailović and the Allies 1941–1945 (1987), je Tito nasprotoval britanskemu načrtu nove fronte oz. zavezniškega prodora proti vzhodu in prek Jugoslavije. Churchill je konec avgusta 1944 prepričeval Roosevelta, da bi lahko z britansko 8. in ameriško 5. armado v štirih ali petih tednih prišli do Istre in Trsta, od koder bi nadaljevali proti Dunaju. Churchill je bil že dalj časa navdušen nad udarcem v nemško jadransko pazduho, Roosevelt pa je – kot je znano – dajal prednost angažiranju na zahodu, tj. v Franciji.

Osemnajstega septembra 1944 je Tito z Visa odpotoval v Moskvo, o tem pa ni hotel obvestiti niti Britancev niti Američanov. 29. septembra je bil sklenjen dogovor med sovjetskim poveljstvom in Narodnim komitejem osvoboditve Jugoslavije, ki je sovjetskim (in bolgarskim) četam dovolil prehod prek jugoslovanskega ozemlja. Tito je pozneje priznal, da je bil v Moskvi dal Sovjetom dovoljenje za vstop na jugoslovansko ozemlje.

Tito je zavračal prehod britanske in ameriške vojske čez jugoslovansko/slovensko ozemlje, medtem ko je spodbujal Stalina, naj se na tem ozemlju angažirata sovjetska oz. bolgarska vojska. Večji del polmilijonske vojske je predstavljala Rdeča armada. Da smo »prelomili odlok Teherana in Jalte, da bo Jugoslavija skupna interesna sfera Rusije in Anglije«, pa da »smo se grobo in prehitro opredelili za Rusijo«, piše tudi Edvard Kocbek (Dnevnik 1945). Kot je znano, je Churchill predlagal Stalinu delitev vpliva 50/50 tudi 9. oktobra 1944 v Moskvi. Ob vsem tem ne bi smeli pozabiti, da se je v Beogradu vojna končala pol leta prej kot v Ljubljani. Posebno vprašanje je, kaj pomeni vstop tuje (v našem primeru sovjetske) vojske v prestolnico neke države (v našem primeru Beograda).

Četrtega maja 1948 (tik pred resolucijo informbiroja) je vodstvo sovjetske komunistične partije (tj. Stalin) jugoslovanskemu partijskemu vodstvu (Titu) poslalo pismo z naslednjo vsebino: »Potem ko so nemške padalske enote uničile glavni štab jugoslovanskih partizanov, ko je jugoslovansko osvobodilno gibanje doživljalo krizo, je na pomoč jugoslovanskim narodom prišla sovjetska armada, premagala odpor nemških okupacijskih sil in osvobodila Beograd, s čimer je ustvarila razmere, da je lahko vodstvo prevzela jugoslovanska Komunistična partija.«
 

Osvoboditev Trsta

Bogdan C. Novak v knjigi Trieste 1941–1954 (1970) ugotavlja, da je v času med jaltsko konferenco (februarja 1945) in sredino aprila zahodnim zaveznikom postalo jasno, da je Titova Jugoslavija postala del vzhodnega bloka. Soočenje med 4. armado (90.000 vojakov) jugoslovanske vojske (ki se ji je pridružil slovenski partizanski 9. korpus s 6800 vojaki) in novozelandsko divizijo je potemtakem potekalo v znamenju revolucionarne ognjevitosti, vztrajnosti nemških okupatorjev, nezadovoljstva večine italijanskega prebivalstva in v razmerah sporov med različnimi strankami. Slovenske in italijanske skupine so se med seboj obtoževale, da se dogovarjajo z Nemci, ti pa so že spet čakali na Angloameričane.

Trst je bil – podobno kot Beograd – osvobojen pred Ljubljano. Jugoslovanska vojska je prodrla vanj skozi ozemlje pod nemško kontrolo. Prvega maja 1945 so Trst tako rekoč sočasno z Angloameričani zavzeli jugoslovanski partizani, vendar so se zaradi zahodnega pritiska 12. junija umaknili. Ob tem se postavlja vprašanje, ali bi Jugoslavija lahko dobila Trst, če bi jo z vso močjo podprla Sovjetska zveza? In naslednje vprašanje: zakaj Sovjetska zveza ni z vso silo podprla Jugoslavije? In še eno vprašanje: zakaj Zahod ni dovolil, da bi Trst namesto poražene Italije dobila zmagovita Jugoslavija?



Novak obširno in argumentirano odgovarja na ta vprašanja. Predvsem ugotavlja, da je jugoslovanska stran v Trstu vzpostavljala revolucionarno oblast, in navaja pritožbe maršala Alexandra, ki vsebujejo nelaskave primerjave med Titom, Hitlerjem in Mussolinijem. Novak tudi domneva, da se je Tito umaknil iz Trsta, ko je uvidel, da ga Sovjeti ne bi podprli pri konfrontaciji z Angleži in Američani.

V nasprotju z zasedbo Beograda je zasedba Trsta – iz razumljivih razlogov – povzročila dolgoletno krizo, ki se je končala šele leta 1954. Med predlogi za rešitev te krize je bila tudi pobuda, da bi Trst postal središče sedme jugoslovanske republike, kar naj bi zavračali predvsem slovenski politiki, češ da potemtakem Slovenija ne bi imela svojega dostopa do Jadranskega morja. V tem smislu je mogoče razumeti Kardeljev dialog s sovjetskim ministrom Molotovom na pariški konferenci (1946). Molotov je Kardelju sporočil, da Jugoslavija ne bo dobila Trsta. Kardelj naj bi bil razočaran, češ da so Slovenci že spet odrinjeni od Jadrana. Nato mu je Molotov odgovoril: »Vsak okraj ne more imeti svojega morja.« Kako pomemben je bil za Jugoslavijo Trst, priča Titovo razmišljanje, da bi Jugoslavija del tržaškega pristanišča zamenjala za Koper, Izolo in Piran.

Osvoboditev Ljubljane

Partizanska oz. jugoslovanska vojska je vsebovala t. i. armade, ki so vsebovale korpuse, ti pa divizije. Načelno naj bi armade imele po 90.000 vojakov, korpusi po 20.000; vendar so bile slovenske partizanske enote relativno slabotne. Vseh slovenskih partizanov naj bi bilo ob koncu vojne okrog 30.000.

V Ljubljano so 9. maja (torej po kapitulaciji Nemčije) vkorakali borci slovenskega 7. korpusa (4000–5000), 29. hercegovske divizije (6000–7000 borcev) ter druge manjše partizanske enote.

Partizanski prihod v Ljubljano je bil eden zadnjih dogodkov 2. svetovne vojne, kar pomeni, da osvoboditev Ljubljane – potem ko je Tito zavrnil Churchillov predlog o angloameriškem pohodu na Dunaj in prehodu prek Istre, Trsta oz. Jugoslavije – ni veljala za jugoslovansko prioriteto. Vprašanje je, ali bi bila osvoboditev Ljubljane (da ne govorimo o Trstu) mogoča le s slovenskimi vojaki in brez vojakov iz drugih delov Jugoslavije.



Pri tem je zanimivo, da komentatorji ljubljanske osvoboditve veliko prostora posvečajo obračunavanju z domobranci oz. s slovensko opozicijo. Osvajanje Ljubljane se je dogajalo pod vtisom jugoslovanske zasedbe Trsta in je predstavljalo evforično zadnje dejanje oboroženega dela jugoslovanske revolucije, ki se je v večini svojih dejanj in postopkov zgledovala po sovjetskih modelih. V polletnem obdobju med osvoboditvijo Beograda in osvoboditvijo Trsta oz. Ljubljane so se med našimi in sovjetskimi revolucionarji pokazale razlike in razpoke, zaradi katerih so Rusi – vendar najbrž ne samo zaradi njih – umaknili svojo podporo jugoslovanskim ambicijam. Molotov in Stalin sta se odkrito norčevala iz Slovencev: Stalin je Kardelju rekel, da imajo Slovenci slabo inteligenco, Molotov pa, da ne more imeti vsak okraj svojega morja.

Pogosto slišimo in beremo, da je slovenska državnost po eni strani rezultat zmage v drugi svetovni vojni, po drugi strani pa seveda rezultat osamosvajanja med letoma 1987 in 1992. Primerjava med koncem druge svetovne in koncem hladne vojne – ko gre za slovenske nacionalne interese – kaže velikanske prednosti drugega konca. Medtem ko so slovenski mnenjski voditelji, od Matije Majarja in Antona Korošca do Dušana Pirjevca, zagovarjali ločitev naroda od države, torej koncept nedržavnega naroda, medtem ko so slovenski revolucionarji s Kardeljem na čelu zagovarjali ločitev države od naroda, češ da je narod efemeren in minljiv pojav, ki naj se rajši imenuje po državi, v kateri živi (sovjetski, jugoslovanski narod), je slovenska velika generacija med letoma 1987 in 1992 uveljavila koncept narodne države.