Zgodovina, pisana skozi ženske oči, je drugačna zgodovina

V nadaljevanju preberite:

Če je kdo res zanimiv sogovornik za božični intervju, je to gotovo pater Branko Cestnik; navsezadnje oba njegova zgodovinska romana, Sonce Petovione, ki je bil leta 2020 med kresnikovimi finalisti, in Šesti pečat (Mohorjeva družba 2022) govorita prav o obdobju zgodnjega krščanstva, ki se je oblikovalo na Ptuju, prav tam naj bi se med prvimi začeli dogovarjati o datumu praznovanja Jezusovega rojstva.

Najprej sva se dogovarjala za pogovor v župnišču na Frankolovem, kjer je duhovnik več kot dvajset let, nato sva se – zaradi njegovih številnih obveznosti v adventnem času pa tudi krožečih virusov – dogovorila za telefonski pogovor. Poklicala sem ga ravno, ko je prišel iz spovednice. Spovedovanje je tudi eden od ritualov tega posebnega adventnega časa, kot je dejal.

Branko Cestnik: Najbolj vznemirljivo vprašanje je, zakaj se božič praznuje prav okrog zimskega solsticija, ki so ga kot rojstvo luči praznovale tudi mnoge starodavne religije. Drugo zanimivo vprašanje pa je o lokaciji in času, ko se je začelo praznovati Jezusovo rojstvo. Po podatkih, ki jih imamo, bi lahko božič med prvimi praznovali v antični Panoniji oziroma v rimski Petovioni.

- V romanu Šesti pečat je prizor, ko eno od  junakinj, Sereno, ki se je zaobljubila devištvu in vzdržnosti, krščanski dostojanstveniki zaslišujejo, zakaj si je dala na glavo venček v obredu boginje Izide … Kot da v tem poskusu obtožiti mlado, lepo, posebno dekle, jo omejiti, zaznamo zametke inkvizicije, ki se je razmahnila čez tisoč let.

Kristjani so se vedno oklepali svoje identitete in pravovernosti. Bili so manjšina in zelo so pazili, da jih ne bi okužilo kaj poganskega. Tudi taka malenkost, kot je venec na glavi, saj so takrat venci imeli religiozni pomen. Enako so religiozni pomen imele konjske in gladiatorske igre. Kristjani se zato teh dogodkov niso udeleževali. Vsaka manjšinska skupnost ima pravico in dolžnost, da zaščiti svojo identiteto. To je lahko bilo za koga, ki je imel poganske prijatelje, tudi neprijetno, saj je s poganskimi prijatelji nehote prišel v stik s pogansko religijo. 

Za prastaro marijansko molitev Pod tvoje varstvo pribežimo obstaja domneva, da gre za predelano molitev na čast staroegipčanski boginji Izidi. Izidin kult je pač bil bolj čustven in mističen od kakšnih državnih kultov. Bilo je obdobje, ko je Rim Izidin kult preganjal.

...

- V četrtek je na tiskovni konferenci novomeški škof Andrej Saje v imenu vseh slovenskih škofov poudaril, da »potem ko so jezuitski predstojniki v Rimu potrdili verodostojnost dejstev, obsojamo vsa Rupnikova čustvena, spolna, duhovna nasilna dejanja ter hudo zlorabo zakramenta sprave«. Kakšen je vaš komentar?

Smo sredi viharja in še nimamo vseh informacij. A to, kar za zdaj vidimo, je hrupen padec še včeraj sijoče zvezde. Pater Rupnik je nekakšen cerkveni oče sedanjega časa, pojem ekumenske krščanske umetnosti. Sam sem živel v Rimu osem let in bil v rednih stikih z jezuiti, kdaj tudi s sestrami iz skupnosti Loyola. Nekatere so bile moje sošolke. Poslušal sem Rupnikova predavanja na univerzi in pri njem opravil en izpit. Vendar me njegov krog ni posebej pritegnil.

Priznam, te dni sem zmeden tako kot vsi. Najhuje je, ko me zaobjame malodušje in občutek nemoči. Zato me je toliko bolj pozitivno nagovorilo, ko so v četrtek naši škofje podali dokaj jasno in strogo izjavo glede afere Rupnik.

- Zakaj se je mladenič, panker, ki so ga »vrgli« z gimnazije, kot ste rekli, sploh odločil za duhovniški poklic?

V mladosti sem bil zmes treh kultur: podeželsko-katoliške, socialistične in rokerskega uporništva. Za vsako izkušnjo sem hvaležen. Tudi biti brigadir na delovnih akcijah v Srbiji mi je bilo lepo. Oblačil sem se zelo rokersko, celo izzivalno. Enkrat me je milica ustavila in pregledala, ali morda ne preprodajam droge po Ptuju, eno noč sem preživel v policijskem bunkerju za Bežigradom, s pendrekom so prišli nadme. Po vsem tem sem se odločil za duhovništvo. Lahko si zamislite osuplost vseh treh kulturnih okolij, iz katerih sem prihajal.