V nadaljevanju preberite:

Nazadnje smo jih lahko pri nas v še večjem številu – bilo jih je več kot pet milijonov – opazili leta 2019, ko so se zbirale na Veliki Preski pri Polšniku. Takrat jih je za svoj odlični dokumentarec Divja Slovenija posnel Matej Vranič. Spomnim se, da mi je v intervjuju pripovedoval: »Vsak večer so se zbirale v gozdu, zjutraj pa se je iz njega dvignila večmilijonska jata. Nisem mogel verjeti, da jih je toliko, več kot petnajst minut je trajalo, da so vse odletele. Ko stojiš spodaj in jih opazuješ v letu, se zdi, da letijo v krogu, a je to le optična prevara, tako zelo veliko jih je, da prekrijejo nebo. Ko so odletele, so bila gozdna tla čisto bela od njihovih iztrebkov, kot da jih je prekril sneg.« A lahko jih je še več, kot mi pove Maks, so leta 1950 v Švici videli velikansko, 70-milijonsko jato pinož. Ko se spomladi vrnejo v Skandinavijo, pa živijo povsem drugačno, veliko manj družabno življenje, gnezdijo v paru in imajo svoj teritorij.

Ampak kako vedo, da je pri nas letos bukov žir dobro obrodil, sprašujem Tomaža Miheliča iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). »Pinože nimajo nekega javljalnega sistema, da bi to vedele. Ko se selijo s severa proti jugu, je to, kje se bodo ustavile, odvisno predvsem od vremenskih razmer. Vedno pa za prenočevanje poiščejo bolj zatišni gozd.« Če bi bilo pri nas veliko snega, bi odletele še bolj proti jugu. »Če je zima mila, se na poti iz Skandinavije ustavijo že na Poljskem ali v Nemčiji, če pa je zima huda, odletijo vse do Sredozemlja. Leta 2019, ko se je velikanska jata pinož zadrževala v Zasavju, je s severa pritiskal mraz, na Balkanu pa je bilo zasneženo in je pihal ledeni veter, zato so ostale pri nas. Vedno gre za kombinacijo dostopnosti hrane in vremena.«