V nadaljevanju preberite:

Za Gogolja noben svet ni nemogoč, tudi tak, v katerem nos postane državni svetnik. Čisto navadne stvari se lahko neznansko povečajo ali čisto pomanjšajo. Zgodbo lahko konča, kjer si zaželi, in jo nadaljuje na povsem nenavaden način. Bralec je najprej brez orientacije kot hipnotiziran, a potem se otrese kot labradorec, ko pride iz vode, in sledi pisatelju, ker zna tako dobro pripovedovati in ker je tako zabaven, smešen, realističen in ker ima tako fantazijo, kot da bi padel z drugega planeta.

Ko prebereš njegova dela, se ti zdi, da je vse, kar je najbolj čudaškega v njegovih delih, najbolj res. V noveli Ivan Fjodorovič Šponjka in njegova tetka želi tetka svojega nečaka Ivana Šponjko poročiti z velikansko blondinko, on pa se tako ustraši misli o poroki, da se mu zdi, da bo moral pobegnili. Ponoči sanja, da je poročen in da v njegovi sobi namesto ene postelje stoji zakonska in na stolu sedi žena, ki ima obraz goske; ko se obrne, je tam še ena, in ko pogleda na drugo stran, je tudi tam žena z gosjim obrazom. Zbeži na vrt, vzame klobuk in tudi na njem sedi žena, iz ušesa potegne vato in na njej je žena … In naše sanje so včasih res takšne. V njegovih delih, piše Otrošenko, so se sile neba in sile pekla zbliževale kot naelektreni oblaki, kar je sprožalo sproščanje bliskov – »bleščeče, lesketajoče se sanje«.