Preberite še:

- V kinematografe je krenila komična drama Prasica, slabšalni izraz za žensko režiserke Tijane Zinajić, ki je že na festivalu slovenskega filma slavila s sedmimi vesnami in navdušila kritike in občinstvo. Križanec med Trainspottingom, Bridget Jones in morda še muzikalom Dežela Lala pot do gledalcev nadaljuje po evforični premieri v Kinu Šiška.

- Mislim, da je hardcore kapitalizem k nam zares vstopil šele zdaj. V filmu vidimo brezciljnost mladih izobraženih posameznikov, prekarcev, ki se stiskajo v stanovanju in nimajo za najemnino, a v tem začutimo tudi ostro kritiko družbe, kapitalizma. Vmes je padel berlinski zid in kapitalizem se je razpasel povsod. Tudi zato, ker ni imel več pravega ravnotežja. In ko vse te meje padejo, se začne drsenje k popolnemu izkoriščanju.

- Ko ljudje mislijo, da njihov glas ne šteje, ko pozabljamo, da smo si izborili pravico do osemurnega delavnika, in se še hvalimo s tem, kako delamo po dvanajst ur na dan in vse vikende; če ne delaš ves čas, vsaj dveh služb, ne preživiš. In ker si tako izžet od dela, potrebuješ več stimulansov, trošiš več, potrebuješ več dražljajev s spleta, konzumiraš, goltaš, zadevaš se – ali s serijami vso noč ali tako kot protagonisti filma, z vsem, kar ti pride pod roke …

- Prevečkrat se nam zdi, da so pravice, ki smo jih dosegle v zadnjih sto letih, samoumevne, še vedno se hitro zgodi, da žensko z mnenjem, ki ne ustreza družbenopolitični klimi, označijo za prasico. Pomislimo samo na umetnice, ki so prejele nagrado Prešernovega sklada pred dvema letoma ... Te stvari še vedno obstajajo in treba jih je zaznavati in se jim upreti.

Ko sva se pred desetimi leti s partnerjem ločila, sem bila tudi jaz »prasica«. Jaz sem bila tista, ki je »razdrla« družino s tremi otroki, nihče ni pomislil, da sem nesrečna, da mi ni dobro, da obstajajo razlogi za razhod, da sta zadaj bolečina in žalost, ne, ženska je tista, ki je kriva, da se nekaj uniči, razdre. Ona je bitch, prasica.