V nadaljevanju preberite:
 

V njegovi šestdeset let trajajoči karieri so njegove zamisli birokrati, pri katerih se Christo nikdar ni priporočal za denar, ampak samo začasna dovoljenja, takšna in drugačna, zavrnili kar sedemintridesetkrat. Za projekt Pont-Neuf se je z nekdanjim pariškim županom Chiracom dajal devet let. To s slavolokom je šlo bolj gladko; ko je leta 2019 dobil dovoljenje, je začel pospešeno definirati še zadnje podrobnosti in zaživeti bi moral lani. Vmes je v slavoloku lani spomladi začel gnezditi par postovk, tako da je bil premaknjen z aprila na september 2020. Vmes se je zgodila pandemija in prestavili so ga na letošnjo jesen. Žal pa je Christo konec lanskega maja v New Yorku umrl.

Christo je 1961, tri leta po tistem, ko je v Parizu spoznal ljubezen svojega življenja, začel pripravljati študijo mamutskega projekta za enega od najprepoznavnejših spomenikov, ne samo Francije, temveč tudi Evrope. Šestdeset let, petindvajset tisoč kvadratnih metrov srebrno modrega blaga iz polipropilena, tri tisoč metrov rdečeoranžne vrvi in tristo ton železja kasneje se bo umetnikova vizija končno udejanjila.