V nadaljevanju preberite:

Velja za enega od najpomembnejših glasov sodobnega slovenskega gledališča. Njegov pristop je inovativen, prepleta tradicionalne in sodobne igralske tehnike. Njegovih predstav v Sloveniji ne vidimo pogosto; deluje predvsem v tujini, kjer ga imajo za enega od najzanimivejših gledaliških režiserjev njegove generacije. In v tem oziru ga tudi nagrajujejo. Z najnovejšim projektom se tematsko in geografsko vrača domov, v Novo Gorico, Jugoslavijo.

Prav te dni je na sporedu njegova gledališka predstava 1973 – drugi del Dodekalogije 1972–1983 v okviru projekta Destin(y)ation/Dotik usode. Prvi del se je začel 11. januarja kot instalacija 1972 za eno osebo v počitniški prikolici v avli SNG Nova Gorica. Letos se bo zvrstilo še deset drugih dogodkov – gledališke premiere, gostovanja predstav ali enkratni dogodki na posebnih lokacijah.

Spodnji pogovor, ne brez reminiscenc, a brez sentimentalnosti, je nastal sredi januarja, med zadnjimi vajami za predstavo 1973. Z razmišljanji sva odšla v otroštvo, odraščanje v Novi Gorici. In tam tudi ostala.