Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Sobotna priloga

Vsi potujemo skupaj po Rimski cesti, drevesa in ljudje

Roman Razvejenje je nenavaden. Govori o drevesih, o čudežnih bitjih, ki na planetu že milijone let ustvarjajo razmere za življenje.
Ali so gozdovi, ki na vseh celinah z veliko hitrostjo vsako poletje izginjajo v požarih, in pragozdovi, ki jih še hitreje uničujejo različne korporacije, pripoved o koncu sveta? FOTO: Črt Piksi
Ali so gozdovi, ki na vseh celinah z veliko hitrostjo vsako poletje izginjajo v požarih, in pragozdovi, ki jih še hitreje uničujejo različne korporacije, pripoved o koncu sveta? FOTO: Črt Piksi
11. 11. 2023 | 06:52
23:01

V nadaljevanju preberite:

Tudi čas v knjigi odteka podobno, kot ga doživlja drevo. Menjavajo se generacije, izginjajo pokrajine, stari kostanj na vrtu pa je tak, kot je bil pred stotimi leti. Usoda dreves je podobna tudi usodi ljudstev, bolezni sklestijo gozdove, kot epidemija pomori ljudi.

Ali so gozdovi, ki na vseh celinah z veliko hitrostjo vsako poletje izginjajo v požarih, in pragozdovi, ki jih še hitreje uničujejo različne korporacije, pripoved o koncu sveta? Besedi drevo in zdrav izhajata iz istega korena. V nekem intervjuju Powers pove, da je roman napisal zato, ker se sprašuje, kdaj smo ljudje postali tako zelo izgubljeni in kako lahko sploh še kaj popravimo. V ZDA so posekali kar 95 odstotkov vseh veličastnih gozdov. Kako lahko kontinent diha brez njih? »Dokler bo sodoben človek o drevesih, rastlinah in divjih živalih premišljeval kot o lastnini, kot o viru, ki ga moramo znati izkoristiti, ne bo rešitve. Zakaj smo izgubili občutek, da živimo tukaj na Zemlji? Kako smo lahko postali tako odtujeni od vsega živega, kar obstaja poleg nas? Ni čudno, da smo osamljeni.«

Prvo poglavje romana je serija kratkih zgodb, v katerih so predstavljene zgodovine družin različnih junakov, ki se kasneje nenavadno srečajo. Vse te pripovedi o prednikih so povezane z različnimi drevesi. Jørgen Hoel – to je prva zgodba – je v Brooklyn prišel iz Norveške, z ženo sta se kasneje preselila na kmetijo v Iowo, in čeprav sta živela težko, sta bila srečna – »najmračnejši obup v njuni srčiki se zbije v diamant«. Jørgen v žepu svoje obleke najde šest kostanjev, ki jih je spravil, ko je zasnubil ženo, in jih posadi okoli svoje hiše. Drevesa hitro uspevajo in vsako ima svojo usodo, rastejo in umirajo kot otroci v družini, preživi le eno, katerega vodilo je – miruj in čakaj. Kostanj je kriv tudi za družinsko tradicijo, ki se prenaša iz roda v rod – oče začne fotografirati drevo, nadaljuje njegov sin in potem še njegov sin Nicholas Hoel … Spreminjala se je samo tehnika fotografiranja, velikansko drevo je ostajalo isto. »Izteza se in tipa proti nečemu na nebu.«

Kostanji so bili včasih eno najpogostejših gozdnih dreves v ZDA. To je popolno drevo. Daje hrano ljudem in živalim, iz njegovega lesa so izdelovali klavirje, hiše, telegrafske drogove, železniške pragove, papirnato kašo ... Še posebej slavni kostanji so rasli v novi Angliji ali na jugu države, kjer so bili velikanski – tudi do tri metre široki in štirideset metrov visoki. Kot piše Powers, so iz enega samega drevesa lahko pridobili kar štirinajst tisoč desk. Potem pa je v začetku 20. stoletja iz Azije prišel zajedavec, ki se je prenašal s sporami, in drevesa so začela umirati. Gozdarji so sekali bolne veje, a so se tako spore po zraku le še hitreje širile. Do leta 1940 je umrlo štiri milijarde dreves. Kostanj družine Hoel je preživel, ker je rasel osamljen, stran od bolnih dreves, ne preživijo pa kmetije v Iowi, preženejo jih velikanski traktorji, ki obdelujejo neskončna polja monokultur, ki jih zasipavajo s tonami umetnih gnojil.

Z murvo je povezana zgodbo o družini Mimi Ma. Njen oče je v ZDA prišel iz Kitajske in jo je naučil naslednje modrosti: »Kdaj je najboljši čas za sajenje drevesa? Pred dvajsetimi leti.«

Moja najljubša junakinja romana je biologinja Patricia Westerford, ki ji oče, ko je še deklica, pripoveduje zgodbe o drevesih, o tem, kako znajo povedati kmetu, kje je rodovitna zemlja, kako bukev v mnogih jezikih pomeni knjigo, saj je bukovo lubje gostilo najstarejše sanskrtske črke, in še danes si ljudje ne morejo pomagati, da na gladko sivo deblo ne bi pisali inicialke svojih ljubljenih. Oče ji za štirinajsti rojstni dan podari Ovidove Metamorfoze in najbolj so ji všeč zgodbe, v katerih se ljudje spreminjajo v drevesa. Pozabila sem že, da jih je tako veliko. Zevs Dafne spremeni v lovor, da bi jo odrešil nesojene Apolonove ljubezni, Orfejeve morilke zagrabi zemlja in njihovo telo se spremeni v drevo, fanta Kiparja Apolon spremeni v cipreso, Mira se spremeni v mirto, ker je spala z očetom in bila je tako utišana z molkom. Filemon in Bavkida se za nagrado spremenita v hrast in lipo, ker sta bila prijazna do dveh tujcev, ki sta bila bogova.

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine