V članku lahko preberete:

Nedavni tragični dogodki v Srbiji in primeri vrstniškega nasilja v Sloveniji so izpostavili zapleteno in globoko problematiko nasilja in empatije. Prisilili so nas, da se soočimo z neprijetno resnico: na ta vprašanja ni enostavnih in hitrih odgovorov in še manj rešitev; lotimo se jih lahko le s tehtno, niansirano refleksijo in sodelovalnim dialogom.

V mnogih razpravah o mladostniškem nasilju je opaziti tendenco k patologiziranju ne le storilcev, ampak tudi mladih in družbe nasploh. Mladim se pogosto očita pomanjkanje empatije. V slovenskem prostoru dobijo veliko prostora komentatorji, ki s prstom kažejo na starše, ki naj bi permisivno vzgajali svoje otroke, in opozarjajo na odsotnost avtoritativnega očeta. Prav tako smo priča senzacionaliziranju teh dogodkov in širjenju strahu in panike. Kljub temu da se govori o pomembnosti empatije, se zdi, da so še bolj pogosti pozivi k represiji. Zasledimo tudi težnjo k medikalizaciji problematike, pri čemer se na primer osredotoča na problem premajhnega števila strokovnjakov za duševno zdravje.

Vprašanje, zakaj se med mladimi pojavlja nasilje, seveda nima enoznačnega odgovora.