Višja sredstva za kulturo so nujna, a je nujna tudi dobra kulturna politika

O spremembah v slovenski kulturni politiki je govor že dolgo, vendar brez realizacije. Prav zato sem po novem letu zbral okrog sebe skupino vplivnejših »kulturnikov« mlajše in srednje generacije, ki sem jih spoznal v letih svojega delovanja. Naša naloga je bila zapisati spremembe, ki se zdijo pomembne kulturnemu sektorju, ter doseči, da bi Slovenija dobila dobrega, »strokovnega« kulturnega ministra oziroma ministrico.

Slovenska kultura glede ekonomskih vidikov in kulturne politike stoji na razpotju. Proračun ministrstva za kulturo se po večjih padcih od leta 2012 stabilizira. Izkoriščenost davčnih olajšav za dohodke pravnih subjektov se zmanjšuje, izkoriščenost t. i. dohodninskih donacij pa raste, vendar slednje ne pomagajo organizacijam v kulturi do bistveno boljšega finančnega stanja. Glede javnih zavodov so bile prisotne kritike (denimo pobude skupine SRČ), da bi moral sistem javnih uslužbencev doživeti korenitejše reforme. Nevladne organizacije v kulturi se delijo na »profesionalne« in ljubiteljske, kar ni ustrezno prepoznano v zakonodaji. O samozaposlenih v kulturi je veliko govora, a je bilo doslej malo učinkovitih ukrepov na tem področju, veliko je zmede z osnovnimi podatki in interpretacijami kulturne in kreativne industrije ter različne »podporne« dejavnosti (denimo arhiviranje in umetnostna kritika), so v slabem položaju. V posebej nezavidljivem položaju je bila likovna ustvarjalnost, saj ustvarjalci za razstave v javnih institucijah niso prejeli denarne kompenzacije (t. i. razstavnin), stanje pa se lahko bistveno popravi s sprejetjem novele zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo iz leta 2017, ki uvaja nujen delež za likovna in intermedijska dela v zgradbi. Kulturna dediščina je doživela veliko pozornosti v času ministrice Julijane Bizjak Mlakar, govor je o spodbujanju ekonomskega potenciala.

Število študentov in diplomantov na umetnostnih področjih upada, nimamo študijev kulturne politike in menedžmenta. Primanjkuje spodbujanja raziskav, ki bi lahko podprle odločitve na ravni države in občin ter ponujale informacije organizacijam in ustvarjalcem. Že dolgo je govor o prenovi temeljne področne zakonodaje, vendar so mnenja o tem različna in razprav, ki bi vodile h korenitejšim spremembam, za zdaj še ni bilo.
 

Za kulturo, ne proti njej

O t. i. novem kulturnem modelu se pri nas veliko »govoriči« brez resne vsebine. Ob slovenskem hlepenju po modnih besedah smo dobili še eno. Vendar jo lahko kljub vsemu uporabimo za označevalec korenitih sprememb, ki bi bile resnično potrebne v slovenski kulturni politiki.

Po našem mnenju je največji problem slednje v odsotnosti strokovnjakov na področju kulturne politike in z njo povezanih disciplin. Resnih dokumentov in razprav o problemih slovenske kulturne politike zdaj ni, zato se večina dokumentov in akcij zvede na dokazovanje moči in lobiranje. V odsotnosti sprememb je slovenska kulturna politika zastarela. Tako rekoč nobena debata, ki so v zadnjih desetletjih potekale v mednarodnem prostoru, pri nas ni našla prostora. Želimo, da ministrstvo za kulturo deluje »za kulturo in ne proti njej«. To pomeni, da se bomo v prihodnje izognili »diskurzu paragrafov«, kjer bo ministrstvu in odločevalcem jasno, da je njihova primarna in edina funkcija v služenju in uresničevanju potreb celotnega področja kulture in ustvarjanju kvalitetne kulturne politike.

V kulturi je mnogo novih, zanimivih produkcijskih modelov, o katerih je velikokrat govor tudi v mednarodni javnosti, najdemo jih tudi pri nas. Pričakujemo, da bo kulturna politika usmerjena v prepoznavanje tega razvojnega momenta. Nasploh je na kulturo treba staviti kot na enega izmed razvojnih in prebojnih elementov Slovenije: v gospodarskem smislu in v smislu razvoja novih poslovnih modelov, možnosti, zanimivih idej, raziskovanja kreativnosti, povezovanja s tujino in med področji.


 

Meja: dva odstotka BDP za kulturo

Med ključnimi ukrepi najprej omenimo dvig deleža proračuna za kulturo. Ob spremembah v kulturni politiki v Sloveniji je največkrat govor le o tem. V več domačih in mednarodnih prispevkih so bile predstavljene podrobnejše analize gibanja slovenskega javnega proračuna za kulturo. Slovenija se loči od drugih evropskih držav po opaznejšem zniževanju javnega proračuna za kulturo v času velike recesije, vendar je bila pred tem v vrhu po proračunskem deležu in deležu BDP, ki smo ga namenili za kulturo. Logično se zdi pričakovati, da bi zgolj višanje javnega proračuna za kulturo »čez vse meje« imelo negativne posledice: močno bi zmanjšalo spodbude za učinkovitejše vodenje javnih kulturnih politik.

Zato predlagamo, da se proračun za kulturo poviša na dva odstotka v skupnem javnem proračunu (to je utemeljeno glede na njegova gibanja v obdobju od osamosvojitve do zdaj), vendar se s to višino tudi zameji. Čas bi bil, da številke o višini javnega proračuna za kulturo dobijo resnejšo utemeljitev, ne le nostalgičnih vračanj v preteklost, kljub dvigu sredstev, ki je nujen.

Treba je spregovoriti o uvedbi mehanizmov zasebnega financiranja kulture. Sprejetje t. i. zakona o deležu za umetnost jeseni 2017 je namreč pokazalo le na en mehanizem, ki je na voljo. Če pogledamo prakso tujih držav in mest, bomo našli inovativne bančne in posojilne sheme, mehanizme vavčerjev, možnosti davčnih olajšav, spodbujanje venture filantropije v kulturi, spodbujanje novih internetnih mehanizmov financiranja kulture, nižji davek na kulturne storitve, loterijska sredstva za kulturo, spodbujanje zasebnih fundacij, t. i. matching funds oziroma »podvajanje« donatorskih sredstev države ter inovativne takse, rente in podobne mehanizme, ki so znani v kar nekaj drugih evropskih državah. Vsak posebej ne morejo rešiti stanja slovenske kulture, vendar bi hkratna prisotnost različnih med njimi močno pomagala do lažjega preživetja ter možnosti umetnikov in organizacij.
 

Kultura – razvojni tiger

Eden izmed ključnih elementov prenove je mednarodni. V Sloveniji manjka močnejše mednarodne promocije slovenske kulture in preboja v vodilne svetovne kroge. Predlagamo bistveno intenzivnejšo aktivnost v mednarodnih krogih z ustanavljanjem novih slovenskih inštitutov za kulturo po vzoru inštituta Skica, prav tako veliko intenzivnejše spodbujanje šolanja nadarjenih slovenskih umetnikov na najprestižnejših akademijah po svetu. Le s tem bo Slovenija v naslednjih letih obdržala stik z dogajanjem v mednarodnih krogih – ne obdržala, temveč ga sama kreirala in vodila, kar mora biti cilj delovanja.

Nujna se zdi ločitev strokovne od interesne vloge pri političnih odločitvah. V slovenski kulturi namreč prihaja do zamenjevanja teh vlog. Predlagamo njuno jasno zakonsko ločitev, kar mora biti pripoznano v krovnem zakonu v kulturi. Zakonsko je treba določiti redne evalvacije vseh večjih razpisov in ukrepov. Vsak ukrep mora pospremiti strokovna analiza; glede na strokovni primanjkljaj je nujno, da jo velikokrat izvedejo mednarodne strokovne skupine.

Najbolj pa je pomembno zagotoviti »bazen« strokovnjakov – z ustanovitvijo resnega oddelka, ki bo pokrival to področje, kar se lahko zgodi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, ki že vpeljuje predmete s tega področja, ter štipendiranjem več nadarjenih študentov za študij na najprestižnejših institucijah v tujini. Šele v nekaj letih se bo tako stanje, ki je na eni od najnižjih točk, končno začelo popravljati, kar bo opazno vplivalo na kakovost odločitev v slovenski kulturni politiki.

Med sektorje z največjim ekonomskim potencialom v Sloveniji sodijo kulturne in kreativne industrije. Ena izmed osnovnih postavk »našega« kulturnega modela je staviti na kulturo kot razvojnega tigra Slovenije – tudi, a ne izključno, v gospodarskem smislu. S tem bi odprli trg dela umetnikom ter spremenili podobo slovenskega kulturnega prostora. V vsakem primeru pa morajo biti ukrepi usmerjeni sektorsko – nujni so na likovnem trgu, v glasbi, filmu, na knjižnem trgu. Pričakovati je, da bi odprtje trga lahko pomembno prispevalo k želeni »učinkovitosti« delovanja slovenskega kulturnopolitičnega sistema.
 

Kvotno financiranje nevladnih organizacij

Večje prepoznavanje razvojno prebojnih in povezovalnih elementov, ki jih kultura ima (gospodarski vidiki, novi poslovni modeli, drugačne oblike podjetništva, organiziranosti in delovanja, uporaba specifične umetniške kreativnosti kot elementa razvojnega preboja), in njihovo navezovanje na programe drugih ministrstev je bistveno za nov razvojni model. Kultura ima ogromne povezave z znanostjo, predvsem z razvojem novih tehnologij, podjetništvom (prek mnogih zanimivih poslovnih modelov), z ekonomskimi vidiki, ureditvijo socialnih vidikov, v povezavi s področjem zdravja ter pri kulturni vzgoji.

Z vidika nevladnih organizacij v kulturi se zdita smiselni uvedba kvot za proračunsko financiranje nevladnih organizacij in jasna razmejitev tipov organizacij v krovni zakonodaji. Sredstva ministrstva za kulturo za nevladne organizacije (NVO) so namreč vedno predmet arbitrarnih odločitev. Da bi takšna nižanja bila bistveno težja, se strinjamo s strokovno skupino SRČ o uvedbi kvot. V praksi bi to pomenilo, da je potrebna vsakoletna proračunska določitev minimalnega deleža javnih sredstev za kulturo, ki morajo biti namenjena sektorju NVO. Prav tako je nujno zakonsko definirati in »opolnomočiti« oba tipa NVO, profesionalnega in ljubiteljskega, kar se doslej še ni zgodilo. Vzpostavljeno mora biti primerljivo financiranje profesionalnih NVO in javnih zavodov, predvsem možnost financiranja večjih NVO na način, kot je »strukturno« financiranje oz. financiranje t. i. hladnega pogona.

Veliko kritik preteklih let je letelo na razpisne mehanizme in njihovo evalvacijo. Predlagamo, da se razpisni mehanizmi na ravni države in občin spremenijo in poenotijo, kolikor je mogoče, pri čemer je treba prej narediti natančen pregled praks v tujini in prevzeti tiste, ki bi bile najprimernejše za naš sistem. Poleg tega morajo biti zagotovljene redne evalvacije najpomembnejših razpisov. Šele te bodo lahko zagotovilo, da bodo konfliktne situacije, ki se zdaj pojavijo skoraj ob vsakem razpisu, manj pogoste.


 

Prekarci in drugi človeški viri

Pri ustvarjalcih v kulturi je ključen vidik prekarnosti, torej izkoriščevalskih delovnih razmerij. Predlagamo diverzificiranje virov sredstev s pomočjo odpiranja trgov in alternativnih virov zasebnih sredstev, opisanih predhodno, ter različne »socialne sheme« – s tem mislimo na mnoge ukrepe, ki so bili zapisani v raziskavi za nacionalni svet za kulturo leta 2016: drugačno upoštevanje nagrad na področju kulture, brezplačno računovodstvo za samozaposlene v kulturi, informacijska in svetovalna podpora za samozaposlene v kulturi, nadomestilo za obdobja brez naročil, drsni status (vrnitev v status po zamrznitvi), ureditev nadomestil za bolniške odsotnosti, različne kategorije pri prejemanju socialnih prispevkov samozaposlenim v kulturi, več delovnih štipendij umetnikom ter ureditev zastopanosti prekarnega dela v kulturi. Veljalo bi resno razmisliti tudi o možnostih odprave prekarnosti, ne le za kulturo, ampak za področje trga dela nasploh.

V sedanjem stanju na ministrstvu za kulturo obstaja podhranjenost strokovnih odločitev. Rešitev vidimo v večji vlogi oddelka za statistiko in analize, ki mora zaposliti dodatne doktorande s področij, ki so blizu kulturni politiki (ni nujno, da so to slovenski državljani), in vključenost tega oddelka v vse večje odločitve ministrstva za kulturo. Poleg tega pričakujemo večje institucionalizirano sodelovanje med oddelki na ministrstvu. Zaželeno bi bilo, da ministrstvo razmisli o ustanovitvi observatorija za izvajanje raziskav iz kulturne politike, menedžmenta, ekonomike, podjetništva in statistike v Sloveniji.

V javnih zavodih v kulturi mora nastati sistem, ki bo omogočil smotrnejšo izrabo finančnih in človeških »virov«. Zaposleni v javnih zavodih morajo biti razporejeni tako, da je njihov delovni čas izkoriščen v celoti, predvsem mora sistem delovnih razmerij postati bolj pretočen in pravičen. Tukaj predlagamo tesno navezavo na predloge skupine SRČ in resno razpravo o dokumentih, ki jih je v preteklih letih pripravila ta skupina. Javni zavodi v slovenski kulturi morajo biti uspešnejši pri pridobivanju nejavnih virov sredstev, od česar morajo imeti tudi koristi.

Predlagamo vključevanje objektov kulturne dediščine v načrtovanje gospodarskih politik in področje turizma ter uvrstitev objektov kulturne dediščine, ki to še niso, na ustrezne mednarodne sezname. Nujno je zagotoviti več strokovnih, tako kvantitativnih kot kvalitativnih, analiz v podporo odločanju na področju, vzpostavitev shem, kot je posojanje objektov (tudi v Sloveniji je opazen »učinek Prado« – velika večina del je skorajda trajno locirana v depojih muzejev). Predlagamo nadaljevanje digitalizacije slovenske premične kulturne dediščine in večji poudarek na kulturni dediščini 20. stoletja.

Ob koncu še najnujnejše: predlagamo formiranje mednarodne strokovne skupine, ki bo pripravila resno prenovo kulturnopolitičnega sistema v Sloveniji in jo predstavila v obsežni javni razpravi v enem letu (sedanji predlog obsega 9 strani – vsak naj si ob tem misli svoje). Skupina mora vključiti najboljše strokovnjake, ki jih imamo, doma in v mednarodnem merilu, ne glede na njihovo »pripadnost« političnim opcijam ali interesnim skupinam, ter se navezati na vse gradivo, ki tu že obstaja.

* * *

Kljub najboljšim željam nam seveda v dveh mesecih občasnega sestajanja ni uspelo pripraviti nomotehnično izčiščenega dokumenta, temveč le skupek mnenj, ki kažejo nekatere ključne vidike, ki bi bili potrebni pri spremembah kulturne politike. Podali smo nekatere usmeritve novega »modela«, ki odstopajo od dosedanjih – od poudarka na javnem interesu in odgovornosti države, ki je temeljna značilnost dokumentov SRČ, od arm's-length kulturne politike dokumentov, ki so nastali v času ministra Grilca, in od precej zmedenih dokumentov odhajajoče garniture ministra Peršaka.
Nov kulturni model ne potrebuje zgolj novega Zujika ali novega (in kvalitetno napisanega) NPK, ki sta le »higienika« (nujna, a ne zadostna) za takšen model. Spremembe so potrebne v celotnem polju slovenske kulturne politike in njegovih osnovnih postavkah.

Pri pobudi so poleg mene krajši ali daljši čas sodelovali (ni pa nujno, da se z vsem zapisanim strinjajo): Mitja Čander, Matjaž Farič, Anja Golob, Janez Janša/Emil Hrvatin, Nevenka Koprivšek, Jurij Krpan, Lenart J. Kučić, Tibor Mihelič Syed, Jadranka Plut, Črt Poglajen, Alma R. Selimović, Špela Stare, Kaja Širok.

***

Doc. dr. Andrej Srakar, Inštitut za ekonomska raziskovanja (IER) in Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani