V nadaljevanju preberite:

Film Marx je Olaf Nicolai z enim samim, nepremičnim posnetkom kamere snemal 24 ur 21. in 22. septembra 2020. Izbrani okvir prikazuje le del monumentalnega obraza, pri čemer se svetloba odbija od njegove robustno oblikovane bronaste površine. Nicolai postavlja vprašanje časa, njegove meritve in pomena tako v fizičnem kot filozofskem smislu. Film se konča s citatom danske pesnice Inger Christensen: »Nihče kljub vsemu ne ve, ali vesolje odšteva, medtem ko mi zvesto štejemo.«

V času, ko živimo v nekakšni antiutopiji ali distopiji, heterotropijah pravzaprav, tako kriznih kot deviantnih, je umetniška poteza, ki jo je napravil Nicolai, še kako dobrodošla. Pandemija je poškodovala naš čas in prostor, kot smo ju živeli doslej, in naenkrat smo se znašli v trenutku, v katerem se svet ne izkazuje kot kakšno veliko in radostno življenje, ki naj bi se razvijalo skozi čas, temveč bolj kot mreža, ki povezuje točke in nepredvidljivo prepleta svoje niti. Zašli smo v dobo sočasja, jukstapozicije, vzporednosti, razpršenosti. A se v njej vseeno skušamo znajti z nečim, kar poznamo, s štetjem. Ne glede na to, da vesolje verjetno res odšteva, kot je zapisala poetesa.

Film Marx je bil posnet v času lanskoletnega jesenskega enakonočja, ko sta dan in noč enako dolga, in tudi prikazan bo 21. septembra na 24-urni projekciji na šestnajstih lokacijah po svetu (med njimi so Rim, Atene, Moskva, Los Angeles, Tbilisi, Montevideo, Tangier, Jeruzalem) – tudi v projekcijski dvorani Mestnega muzeja v Ljubljani, začenši v torek ob 18. uri.
Ni prvič, da je Nicolai gradil mostove z Marxom. Ko je na beneškem likovnem bienalu leta 2015 kurator Okwui Enwezor za osrednji dogodek izbral branje Kapitala, se nemški umetnik ni spraševal o ciničnosti, bedastosti oz. primernosti geste, bolj zanimiva se mu je zdela historična vzporednica z dogodkom, ki je imel opraviti z Marxom in se je prav tako odvijal v Benetkah.