Vesolje je bilo narejeno za abstraktno umetnost

Njegovi napori za izstrelitev umetniško-znanstvenega satelita so – podobno kot njegovo dvajsetletno sodelovanje z rusko vesoljsko agencijo Roscosmos – zasnovani na njegovem umetniškem delu in kredu. Leta 1995 je Dragan Živadinov napovedal Petdesetletno predstavo Noordung:: 1995–2045, ki se bo končala leta 2045 z namestitvijo štirinajstih umetniških satelitov na geostacionarno orbito. V danem trenutku se je zdela takšna ideja nemogoča. A potem ko je Živadinov postal kandidat kozmonavt v ruskem Zvezdnem mestu (leta 1998) in v sodelovanju s to institucijo, ko je leta 1999 izvedel prvo predstavo na svetu v breztežnosti Biomehanika Noordung, je njegova vizija postala izvedljiva.

Projekt slovensko-ruskega satelita, imenovanega UMBOT:: MG po igralki Mileni Grm, je za Slovenijo predvsem način, kako se z znanostjo, tehnologijo in umetnostjo vpiše med države z vesoljskim programom. Za Živadinova, ki svojo umetnost ustvarja skupaj z Dunjo Zupančič in Mihom Turšičem, pa je projekt generalka za zaključek Petdesetletne predstave Noordung:: 1995–2045.
 

Vaša umetniška ideja, ki je delovala kot čista utopija, zdaj počasi dobiva meso, kot se reče …

Pred triindvajsetimi leti se je začela naša postgravitacijska bitka za abstraktno gledališče v breztežnostnem prostoru, za absolutni nič. Iz figurativne gledališke predstave, ki je v svoji osnovi vsaka predstava, smo s procesualnostjo in ponavljanjem te iste predstave začeli postopoma oblikovati abstraktno strukturo, ki tako vse bolj in bolj postaja antimimetična, dokler se ne bo s štirinajstimi umetniškimi sateliti leta 2045 zaključila na ekvatorialni orbiti.
 

Zdaj je uradno potrjeno, da bo vaš satelit, imenovan UMBOT:: MG, v sodelovanju z rusko vesoljsko agencijo Roscosmos izstreljen v vesolje. Lahko bolj podrobno razložite, kako se je to zgodilo in kako natanko bo operacija potekala?

Projekt poteka v sodelovanju med Republiko Slovenijo in Rusko federacijo. Naš satelit je umetniško-znanstveni. Slovenija bo prispevala k projektu umetniško-znanstvenega dela satelita, Rusija pa bo poskrbela za izvedbo v vesolju. Ta obsega polet na Mednarodno vesoljsko postajo (MVP), izvedbo znanstvenega eksperimenta na postaji, namestitev umetniškega dela satelita v odprto vesolje, vrnitev znanstvenih rezultatov na Zemljo. Stroške tega dela bo krila Ruska federacija. Pri projektu je bistveno, da je nekomercialne narave in ga bo v vesolje prenesel ruski kozmonavt z Mednarodne vesoljske postaje (MVP).

Če bi danes Slovenija v orbito izstrelila samo znanstveni satelit, bi s tem podvigom zamujala kakšnih šestdeset let – naj spomnim, da so Rusi leta 1957 izstrelili Sputnika. S tem, ko Slovenija v vesolje pošilja umetniški satelit, pa je pionirka. Znanstveni del projekta pod okriljem Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) bo potekal v ruskem modulu na Mednarodni vesoljski postaji. Naj ponovim: v živo bomo lahko prek tv-prenosa spremljali kozmonavta, ki bo v orbito namestil umetniški del satelita.
 

Kakšno vlogo ima pri projektu znanost, kakšen eksperiment bo potekal na satelitu?

Proces dogovarjanja z Roscosmosom je bil dolgotrajen, predvsem zato, ker je bila ideja umetniškega satelita za agencijo vsaj malo nenavadna, saj so se prvič srečali z umetniškim konceptom satelita. Pri projektu so se zato povezali z lastnimi institucijami in jih prosili za mnenja o našem predlogu, predvsem z ruskim kulturnim ministrstvom in rusko akademijo kozmonavtike. Oba sta napisala pozitivno mnenje o našem umetniškem satelitu. Prav tako so se povezali s slovenskim zunanjim ministrstvom in za projekt pridobili njihova soglasja k sodelovanju.
Nadvse pomembno vlogo pri projektu ima ZRC SAZU, na ruski strani pa se je nad znanstvenim delom projekta na primer navdušil inštitut za biološke in medicinske probleme. Razumljivo je, da si Roscosmos želi izstrelitev satelita izkoristiti tudi v znanstveno-eksperimentalne namene. Za znanstveni del se je ZRC SAZU povezal s francosko morsko biološko postajo v Roscoffu, ki proučuje za vesoljske raziskave nadvse pomemben organizem Symsagittifera roscoffensis, ki ga najdemo na redkih delih atlantske obale v Evropi.
 

Zakaj bi bil lahko roscoffensis pomemben za rusko vesoljsko agencijo?

Gre za zelo vsestranski in ekološko poseben organizem, saj je simbiot živali in alge, sposoben proizvodnje kisika in vseh potrebnih hranil znotraj telesa.
 

Kisik je eden tistih nepogrešljivih elementov pri vsakem potovanju v vesolje ...

Eden največjih izzivov pri omogočanju človeškega bivanja v vesolju so regenerativni sistemi za omogočanje življenja. S to temo so se ukvarjali že vesoljski pionirji v začetku 20. stoletja, prvi znanstveni eksperimenti pa so se začeli med pripravami za prvi polet človeka v vesolje. Eksperiment je tako namenjen vprašanju, ali bi lahko nekoč kisik na vesoljskih postajah in plovilih proizvajali s pomočjo roscoffensisa, namesto da v vesolje pošiljamo komore kisika. Ti organizmi so hermafroditi. Imajo tudi neverjetno sposobnost regeneracije. Če jim odrežeš glavo, se obnovijo – tako telo, senzorni organi kot tudi možgani.


 

V eksperimentu bodo torej spremljali, kako se ta organizem odziva na čisto drugačne razmere, kot so zemeljske?

Na našem satelitu bodo opazovali več reči: kako se obnašajo v razmerah brez gravitacije, še zlasti ker imajo – če se po domače izrazim – organ za gravitacijo bolj razvit od svetlobnih senzorjev; kako se razmnožujejo; kako se povežejo z algami; koliko kisika lahko proizvedejo in kako se regenerirajo. Čisto konkretno bo proces potekal tako, da bodo znanstveniki, udeleženi pri projektu, naučili kozmonavte, kako se izvaja protokole eksperimenta, ti pa jih bodo potem skladno z navodili izvajali v vesolju.
 

Zakaj je po vašem Roscosmos privolil v umetniški del projekta? Je to povezano s tem, da ste v Zvezdnem mestu kandidat kozmonavt in ste v sodelovanju s tem delali predstavo že v breztežnostnem prostoru?

Z njimi sodelujem že dvajset let, imam tudi stike z nekaterimi odličnimi osebnostmi, ki vodijo različne znanstvene institucije in obenem ohranjajo zanimanje za moje umetniško delo. Ključna je bila podpora kozmonavta in trojnega doktorja Jurija Baturina, ki je obenem direktor Inštituta za zgodovino znanosti in tehnologije Ruske akademije za znanost, pa Irine Sokolove, koordinatorke med Republiko Slovenijo in Rusko federacijo, ki sem jo spoznal pred dvajsetimi leti v Zvezdnem mestu. Brez nje umetniško-znanstvenega satelita UMBOT:: MG ne bi bilo.

Seveda imajo pri tem sodelovanju pomembno vlogo tudi akterji iz Slovenije: dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU, in dr. Mimi Urbanc iz iste institucije, slovenski veleposlanik v Moskvi gospod Primož Šeligo in gospa Gabi Matkovič.

Mislim, da je Roscosmosu blizu pionirska narava projekta, predvsem pa njegova eksperimentalna dimenzija. Prepričal jih je projekt, ki obeta, obenem pa ni povsem jasno, kaj vse se lahko porodi iz njega. Prav v primeru vesolja in eksperimentov, povezanih z njegovim raziskovanjem in osvajanjem, smo največkrat lahko videli, kako so ti prinesli nenadejane tehnološke novitete, rešitve ali izboljšave.


 

Ampak za vas je seveda bistveno, da je satelit umetniški …

Japonec Akihiro Kubota je pred štirimi leti v vesolje izstrelil prvi umetniški satelit. Nasa ga še ni! Naš bo torej prvi evropski. Ampak ne gre toliko za pionirstvo … Izstrelitev eksperimentalnega satelita je obenem generalka za Petdesetletno predstavo Noordung:: 1995–2045. Začel sem jo leta 1995, ponavljam jo vsakih deset let, leta 2045 bo na sporedu zadnja ponovitev v vesolju. Vsak igralec v predstavi ima svojo maketo, ki je nastala leta 1995, in ko bo umrl, bomo zanj po tej maketi zgradili substitut, tj. biotransmiter, ki ga bo nadomeščal v predstavah na Zemlji: in sicer bo tekst moških igralcev nadomestil z ritmi, ženske pa z melodijo. Leta 2045, ob zadnji ponovitvi predstave, ko bo vsa zasedba preminila, bom kot petinosemdesetletnik umetniške satelite peljal v orbito in jih namestil okoli Zemlje (36.000 km oddaljene od Zemlje). Za vsakega igralca bomo izdelali umetniški satelit, ki ga imenujemo umbot, ker je hkrati umen in umetniški robot. Ti umboti bodo na Zemljo in v vesolje pošiljali tri vrste podatkov: igralčevo oziroma igralkino biografijo, biologiko in biomehatroniko. Informacije, ki bodo poganjale algoritme, bodo izhajale iz znanstvenega eksperimenta. Aktualni satelit smo poimenovali po igralki Mileni Grm, ki je preminila prva od štirinajstih nastopajočih.
 

Petdesetletna predstava s tem nadomeščanjem igralcev vse bolj izgublja elemente tradicionalnega gledališča, kot ste dejali, in postaja vse bolj abstraktna.

Tako je. Vse življenje stremim k oblikovanju abstraktnega gledališča, gledališča, ki se loči od človeškega, figuralnega. Zame je abstrakcija vrhovno absolutno Nič. In vesolje, življenje v breztežnostnem prostoru je vir fascinacije prav zato, ker s svojimi razmerami pravzaprav terja abstraktno umetnost. Vesolje je bilo narejeno za abstraktno umetnost.
 

Zakaj imate abstrakcijo za tisto absolutno? Pri vas je abstrakcija v spregi z vesoljem pravzaprav drugo ime za postgravitacijsko umetnost.

V bitki za abstrakcijo, ki se je začela leta 1913 z gledališko predstavo Zmaga nad soncem, smo dobili z umetnikom Kazimirjem Malevičem umetnini, torej z njegovim črnim in belim kvadratom obraz Niča. Toda zmaga je bila samo začasna. Bog ni bil vržen s prestola, šele z nastopom naše poslednje avantgardne generacije dvajsetega stoletja in bitko za abstraktno gledališče in za »objekt nič« mojega prijatelja Timurja Novikova in Sergeja Bugajeva Afriko se je izoblikovala potreba po združevanju umetnosti in znanosti v znanje, ki bo šele v prihodnosti dobilo ime. Mi z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem »objekt nič« razumemo kot produkt razvojne umetnosti. Rad bi poudaril, da mi postgravitacijski umetniki nismo sodobni umetniki, temveč razvojni umetniki.
 

Koliko časa bo trajal eksperiment na vašem satelitu?

Deloval bo na orbiti 400 kilometrov od Zemlje, nekaj manj kot pol leta bo znanstveni del satelita beležil in oddajal informacije o eksperimentu. Umetniški del o igralki Mileni Grm bo v tem času zgorel v atmosferi. V nasprotju s tokratnim satelitom bom leta 2045 satelite ali umbote umestil na ekvatorialno orbito, ki je od Zemlje oddaljena približno 36.000 kilometrov, tako da bodo ti sateliti vsaj teoretično celo večnost ostali v vesolju.
 

V Mladinskem gledališču polnite dvorano z vašo predstavo Odilo. V njej je glavni (anti)junak nacist slovenskega rodu Odilo Globočnik. Ta tematika ni ravno tipična za vaš teatrski opus, kjer ste dajali prednost bodisi postgravitacijskemu gledališču s projektom, kot je Petdesetletna predstava, bodisi ste se v Treh elizabetinskih tragedijah Vladimirja Stojsavljevića ukvarjali s statusom teatra: njegove usode na presečišču med umetnostjo in politiko, med tradicijo in avantgardistično abstrakcijo.

Predstava Odilo je kategorična izjava, zareza v naših umetniških biografijah. Hoteli smo proizvesti zavedanje, da imamo tudi Slovenci nadzločince. Globočnik je bil zločinec nad zločinci, izumil je uničevalna taborišča, ki so pomorila na milijone Judov, Slovanov, Romov, homoseksualcev, komunistov, Jehovovih prič. Med drugim je bil upravnik koncentracijskega taborišča Rižarna v Trstu. Zanj lahko rečemo, da je imanentno zlo. V duhu sodobnih fantazem in bojazni, ki zlo navadno projicirajo v razne oblike drugosti, na primer v begunce, bi rekel, da Globočnik dokazuje, da je kategorično zlo včasih veliko bliže domu. K temu lahko dodam le še, da imamo na srečo Slovenci izbiro med Globočnikom in Potočnikom – in sam seveda ustvarjam pod geslom: Za vedno Potočnik!


 

Ali pravilno sodim, da ste v Odilu stavili na dokumentaristične prvine, na zgodovinske fakte, dokumente, poročila, fotografije …

Res je! Predstava je dobila svoj smisel, ko smo pridobili oziroma ko je odličnik Janez Pipan v Pensilvaniji v ZDA našel knjigo z naslovom Globocnik's Man. V njej so bile objavljene fotografije domobranskih posadk Slovenskega obrambnega narodnega sveta, ki so bili neposredno pod Globočnikovo oblastjo. Domobrance, ki so jim nacisti sešili nove uniforme po zgledu fašističnih. Naj vas spomnim na poboj v vasi Lipa v neposredni bližini Ilirske Bistrice in Reke, kjer so njegovi možje pobili na desetine otrok do štirinajstega leta.
 

Uspehi s satelitom in Odilom verjetno malo ublažijo bolečino ob dogajanju v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt) v Vitanju, ki se sedaj imenuje Center vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga. Ksevt ste soustanovili, v tej znanstveni in umetniški instituciji razvijali postgravitacijsko umetnost. Ko je vlada Ksevt razglasila za javni zavod in ga prestavila pod ministrstvo za tehnologijo in gospodarski razvoj, ni tam več sledu o postgravitacijski umetnosti, kozmifikaciji umetnosti, zaradi česar je Ksevt sploh nastal in dobil evropski denar.

No, predstava Odilo. Zatemnitev. Oratorij. je preveč travmatična, da bi karkoli ublažila. Zame je to, kar se je zgodilo s Ksevtom, še vedno boleče. Poznate tisto šalo, ko so komunisti barvali Luno na rdeče? In ko so jo potem končno prebarvali, so kapitalisti počez napisali Coca-Cola. S Ksevtom se je zgodilo podobno, no, še bolj primitivno. Umetniško znanstveno ustanovo so zamenjali za trgovinski štant. Odkar je gospodarsko ministrstvo tam namestilo svoje kadre, ni bilo niti ene nove razstave. Še vedno so tam na ogled projekti, ki sva jih napravila z Mihom Turšičem. Ob tem je boleče tudi to, da je novo vodstvo uničilo umetnino Edvarda Zajca. Umetnina pionirja računalniške umetnosti propada, saj aktualno vodstvo vitanjskega centra niti ne ve, kaj hranijo. Prizadevam si za to, da bi Zajčevo mojstrovino rešil teh barab.  
 

Kaj pa bi si kot umetnik želeli od nove kulturne ministrice ali ministra? Kakšen bi bil po vašem smiseln kulturni sistem?

Naj prisluhne pobudam Društva Asociacija. Bi pa pri vroči debati o vladnem in nevladnem kulturnem sektorju opozoril na sledeče: umetniki na svobodi, torej samozaposleni, lahko dobijo nadomestilo za bolniško šele po tridesetih dneh bolezni. Izpostaviti hočem, koliko na slabšem je ta del umetnikov in kulturnikov od redno zaposlenih ljudi, ko greš lahko na bolniško (torej dobiš nadomestilo za izostanek z dela) tedaj, ko dejansko zboliš. Mi pa šele po tridesetih dnevih! Verjemite, to bomo spremenili. Takoj. Zdaj! Na srečo pa imam neizmerno rad to, kar počnem. Tako da me s tem, kako slabo me oziroma po novem sploh ne financirajo, ne morejo užaliti, glede na to, kako obožujem teater in kako rad delam umetnost. Saj se pišem Živ in nov!