V nadaljevanju preberite:

Narava je Portugalsko na robu stare celine pobarvala z veselimi odtenki, António de Oliveira Salazar pa jo je osenčil svinčeno sivo. Dolgoletni diktator, čigar režim so Portugalci zrušili pred natanko pol stoletja. Zgodovina kot veda ljubi datume in rada poenostavlja, toda ljudje se v resnici zavedajo, da se nič ne začne in ne konča samo določenega dne.

Časi se ves čas korenito spreminjajo, a predrugači se bolj malo, najbrž zato, ker se bolj kot družbe zavestno preobraža le posameznik. O Portugalski je znamenita Francozinja Simone de Beauvoir sredi štiridesetih let preteklega stoletja, ko je bila država na robu Pirenejskega polotoka precej hermetična diktatura, zapisala, da o njej demokratični svet ne ve prav dosti. Danes je nemara podobno, a iz drugih razlogov. Bolj ko smo, kakor pravi francoski pisatelj Sylvain Tesson, »zaprti v odprtosti duha«, manj v resnici vemo drug o drugem. Globalizacija je lahko preklemansko plehka.

Toda danes v resnici ni globljih razlogov, da ne bi spoznali in razumeli drug drugega. Edini banalen razlog je lahko intelektualna lenoba, ta večna hiba nepreglednih množic, ki v sodobnem času v močno gentrificirani Lizboni iz indijskih rikš zrejo v čudovito mesto in si za večerjo naročijo japonski suši, domov pa se vrnejo vzhičene, češ, zares je bilo fino.

Vmes skočijo v bližnji Cascais in še prej v Estoril, o katerem lahko mimogrede slišijo, da so se med drugo svetovno vojno tam pisale vohunske zgodbe. A med morebitnim razmišljanjem o Flemingovem Jamesu Bondu preslišijo, da je imel v obmorski utrdbi, mimo katere so se ravnokar peljali, poletno rezidenco António de Oliveira Salazar, dolgoletni diktator, čigar režim so Portugalci zrušili pred natanko pol stoletja.

Seveda karikiram, čeprav lahko deloma simpatiziram z Lizbončani, ki jim gredo turistične trume čedalje bolj na živce. Obenem sem po poldrugem desetletju vračanja na rob Pirenejev skorajda zadovoljna: številne krasne zgodbe samo lučaj od velikih mest ostajajo nedotaknjene, prvinske, cele. V mnogo odročnih in demografsko izpraznjenih koncev v notranjosti države, denimo v prostranem Alenteju, navadnega turista še vsaj nekaj časa ne bo.

Kar pa ne pomeni, da tam ni prav nobenih tujcev. Svet se je v zadnjih desetletjih tako razdivjal, polariziral in »poekranil«, torej vendarle spremenil, portugalski nepremičninski trg in kolektivna mentaliteta pa sta tudi dovolj odprta, da so neredke hiše in posestva, tako imenovane quinte, v rokah Britancev, Francozov, Belgijcev, Nemcev in še koga. Ker je življenje samo eno, so ti eno svoje življenje zamenjali za drugo ali pa ju – malo tu, malo tam – kombinirajo. Na portugalskem podeželju človeka zacopra mir. Začara ga, in to ni paradoks, s kričečo zgodovino, z brezštevilnimi zgodbami.