V nadaljevanju preberite:

Na začetku je bil vrt. Rajski vrt. V uvodu umetnostna zgodovinarka Jassmina Marijan razišče njegovo zgodbo. Oblika rajskega vrta je staroperzijskega izvora, iz časa od 8. do 4. stoletja pred našim štetjem. Beseda za obzidan vrt v perzijščini namreč pomeni tudi raj. To je bil simetričen in ograjen prostor, v katerem so bili ribniki, ptice in mnoge rastline, od granatnih jabolk in češenj do cipres. Slikarji so ga v različnih časih slikali vsak po svoje, da bi lahko vanj postavili eno najbolj znamenitih zgodb vseh časov, v kateri nastopata Adam in Eva. Tudi ena najlepših pesnitev Visoka pesem se ves čas dogaja in napaja z lepoto vrta in rastlin.

V srednjem veku je bil vrt tudi prostor za ljubezen in senzualnost – idealiziran kraj varnosti in udobja. Vrtovi so v 17. stoletju ponekod postali raj za raziskovanje, za odkrivanje in oblikovanje novih rastlin, ki so jih mornarji in popotniki ter trgovci prinesli z drugih kontinentov in eksotičnih krajev; botanika je takrat veljala za eno najpomembnejših znanosti. V velikih prestolnicah dežel, ki so imele kolonije, še posebej v Amsterdamu in Londonu, so začeli nastajati veliki botanični vrtovi, ki jih danes obiskujemo z obilo romantike in zelenim navdušenjem, a v bistvu so bili to ob nastanku predvsem kolonialistični laboratoriji.

In potem so tu parki, ki so stari toliko kot mesta sama, in tudi ti so lahko različni. Eni so bili lovski – ahemenidski vladarji prvega perzijskega cesarstva so jih oblikovali že v 7. stoletju pred našim štetjem –, v njih so imeli obredne love na leve. V Evropi so imeli podobne različice, v katerih so lovili jelene. Zelo pomembni so bili tudi javni parki, ki so bili oaze zelenja v vedno bolj naseljenih mestih. Prvi javni park v Veliki Britaniji je bil Derby Arboretum, ki so ga odprli leta 1840.