V naši kulturi preveč govorimo o neuspehih

Je vodja Inštituta za osebni razvoj Corpus Anima Ratio (CAR). Ima bogate klinično izkušnje ter izkušnje s coachingom in osebnim razvojem. Dela po načelih teorije izbire in realitetne terapije in pri svojem delu združuje principe pozitivne psihologije, hipnoterapije in na telo usmerjene psihoterapije. Mentorira ljudi, da na podlagi lastnih potencialov in želja razvijejo suverene in avtonomne rešitve.

Odraščal je v Kopru, v Semedeli, v družini z devet in enajst let starejšima bratoma, kot tretji po vrsti. Zato ni nenavadno, da je najraje prebiral pravljice o treh bratih. »Tretji je bil čuden, na videz nesposoben, tepček, a je na koncu vedno prinesel zdravilo očetu ali pa rešil princeso. Identifikacija z njim je bila zelo močna. Sicer pa sem imel popolno družino, kot se reče,« je povedal na začetku pogovora.
 

Po katerih tekstih ste kot otrok najpogosteje posegali?

Slovenske ljudske pravljice so pri meni kotirale najviše, še posebej tiste o treh bratih. Sem tretji, najmlajši brat in v posebno veselje mi je bilo brati pravljice, kjer je tretji, najmlajši, pogosto na videz najbolj nesposoben, rešil princeso, prinesel zdravilo za kralja. Potem pa vse ostale pravljice … Tudi ko sem že bral mladinsko literaturo, Vinetouja, Tajno društvo PGC, sem se še vedno vračal k pravljicam. A ne iz infantilne potrebe – živela sta srečno do konca svojih dni –, že takrat sem iskal vzorce, pravila, razloge, vzvode za razumevanje človeškega vedenja. To me je od vedno strašno privlačilo. In zdaj se študijsko spet vračam k pravljicam.
 

Zakaj, mislite, je tretji brat vedno naredil vse tako, da je prav?

Tretji brat kaže na to, da se trivialne, na videz enostavne in preproste rešitve, lahko bi rekli tudi bližnjice, v življenju ne obnesejo. Surova moč, položaj in aroganca so vabljivi sadeži, toda iskrenost, predanost, zaupanje in pogum so gradiva, iz katerih se predejo rešitve. Preprostost rešitve se skriva v njeni zahtevnosti. Nekoč sem nekje prebral, da ni kraljevske poti do znanja. Tako tudi ni kraljevske poti do ugodja, zadovoljstva in uživaštva. Resnično zadovoljstvo, ki je zame pomembnejše čustvo od sreče, izvira in ima temelj v trudu, naporu in izzivih, ki jih imamo v življenju. Užitek v lahkosti je lažen. Ena ključnih popotnic, ki sta mi jo dala moja starša, so delovne navade, spoštljiv odnos do dela. Ena od dveh ključnih stvari, ki ju starši lahko privzgojijo otrokom, so delovne navade.

Kaj pa je druga?

Druga je odnos do vrednot, etike in morale. Ljudje imamo prirojen čut za to, kaj je prav, za druge ljudi in skupnost na splošno. Toda kako razviti empatijo, odnos do šibkejših, ali kako pokažemo recimo jezo na socialno sprejemljiv način, se naučimo iz načina, kako to počnejo naši starši do nas in do drugih ljudi.

Pred kratkim sta me zaskrbljena starša prosila za pomoč pri otroku, ki je v zgodnjih letih kazal veliko preveč agresivnosti do drugih otrok. Nekako se pogovor ni razvijal v želeni smeri. Zato sem očeta povprašal, kaj naredi, ko v prometu kdo naredi napako in ne vozi v skladu z njegovimi pričakovanji. Umolknil je, se zagledal v moje oči in svetovanje je bilo zaključeno. Terapija pa se je takrat začela, seveda ne z otrokom.

Kdaj je padla odločitev za poklicno usmeritev?

Moja poklicna pot ni bila ravno premočrtna. Nad psihologijo sem se navdušil v tretjem letniku srednje šole. Takrat me je začelo poglobljeno zanimati, kar sem opazoval že poprej, pri pravljicah: vzorce, zakaj se ljudje obnašamo tako, kot se. Kaj so vzgibi našega vedenja? Zakaj nekdo znori? Zakaj nekdo ljubi? Zakaj je nekdo jezen? Zakaj nekdo pomaga? Psihologija zna odgovoriti na ta vprašanja. Da bi si prišel popolnoma na jasno, ali je študij psihologije pravi zame, sem ob zaključku srednje šole šel voluntirat v Psihiatrično bolnišnico Svetega Ivana v Trstu. Bila je znana po izjemnem direktorju Francu Basagli, ki je v psihiatričnem zdravljenju uvedel revolucijo: bil je ustanovitelj gibanja Demokratična psihiatrija in avtor zakona 180, s katerim so v Italiji reformirali psihiatrijo in psihiatrične bolnišnice naredili bolj prijazne uporabnikom. V tej bolnišnici sem voluntiral mesec dni in v tistem času je dozorela odločitev, da bom postal psiholog.

Zakaj ne psihiater?

Predmet psihologije so duševni pojavi, obnašanje in osebnost. To so ključna področja, ki me zanimajo. Psihiater ima za osnovno izobrazbo medicino, ki duševnih pojavov, obnašanja in osebnosti ne proučuje tako kot psihologija in jih ne postavlja v središče svojega zanimanja.

Potem sem šel v vojsko, kjer so se mi, osemnajstletniku, dogajale stvari, na katere nisem bil pripravljen, ki so me zaznamovale in oklesale. Ko sem se vrnil, sem se, še zame nepričakovano, vpisal na fakulteto za elektrotehniko. Hodil sem na predavanja, mesec, dva, nekje decembra pa me je, kot da bi se zbudil iz sna, prešinilo: Aleksander, kaj počneš tu? Sledila je nova lekcija življenja – sledi svoji poti. Poklic elektrotehnika je bil deficitaren. Dobil sem štipendijo. Mama je bila po poklicu šivilja, oče orodjar, nismo bili ravno premožni … Čeprav nisem čutil nobenega pritiska družine glede izbire študija, sem poskusil biti všečen s svojo izbiro praktičnega študija. Bilo mi je jasno, da bom moral štipendijo vrniti, če bom prekinil študij. Ostal sem v Ljubljani in začel delati ter se pripravljati na sprejemne izpite na psihologiji. Zadal sem si cilj, da če ne bom med prvimi tremi na seznamu sprejetih, se na psihologijo ne bom vpisal.

Lepo, da ste si že na začetku z visokimi cilji postavili tudi visoke standarde.

Zdelo se mi je samoumevno, da se zelo dobro pripravim, glede na to, da sem imel precej več časa za pripravo na sprejemni izpit od drugih, ki so pravkar končali maturo. Prebral sem vse, kar je bilo na voljo za sprejemne izpite, naprej in nazaj, po diagonali. In mi je uspelo. A najbolj zanimivo je bilo, da me ni bilo dovolj v hlačah, da bi doma povedal, da bom opustil študij elektrotehnike. Mama me je med prvomajskimi prazniki, ko se je bližal konec študijskega leta, videla, da sem se vlačil okoli kot kup nesreče, in vprašala, kaj mi je. To je bil čas izpitnih rokov, jaz pa sem trdo delal v Ljubljani, da bom lahko vrnil štipendijo in zaprosil za novo. Njen kaj je? ni pomenil, ali sem lačen ali spočit … Čutila je, da nekaj strateško ni v redu. Povedal sem ji, da bom šel študirat psihologijo. Nekaj časa ni rekla nič, potem pa: kaj nisi tega rekel že pred tremi leti? Seveda je starša zanimalo, kako in kaj, a v tistem prvem kritičnem trenutku sem imel njuno popolno podporo in sprejemanje. To je bila zame ena od ključnih izkušenj, kako se starš obnaša do otroka, ki ga kolosalno polomi. Sprejemajoče. Moja mama je lahko povedala veliko o neumnostih, ki sem jih storil v življenju, a ko sem ga hudo polomil, je bila mama. Objela me je s srcem in telesom, kot se objame otroka, ki je v stiski.

Prej ste omenili, da se natančno spomnite prelomnih stvari v življenju, dne, na primer, ko ste spoznali vašo gospo; se spomnite obrazov pacientov iz tržaške psihiatrične bolnišnice, njihovih usod?

Se. In nekateri od njih so bili ključni, da sem se odločil za svojo pot – poglejte, kako se mi je naježila koža na roki, tako močan je spomin nanje. Gre za danost, hvaležen sem, da si te stvari zapomnim s celim telesom. V bolnici je bila dementna gospa in kot srednješolec nisem veliko vedel o tej bolezni. Skrbel sem zanjo, jo vodil na sprehode, hči pa jo je obiskovala. Imela je tako hudo demenco, da je vsakokrat, ko sva stopila skozi vrata bolnišnice, vprašala, kje sva. A bova znala nazaj? Nikdar me ni prepoznala. Toda najbolj zanimivo je bilo to, da se je od vseh žensk, ki jih je srečala, naučila prepoznavati svojo hčer.

Kako?

Hči je ob vsakem obisku poskušala odpreti zaklenjena vrata materinega spomina, ki bi omogočala, da bi njun odnos deloval. Ker je mati ni prepoznavala, je vedno zajokala. Ko je zajokala, pa je mati rekla: ja, saj ti si moja hči! Gospa se je naučila, da se nihče drug ne joče, ker ga ne prepozna, kot le oseba, ki je njena hči. To, da se je zavedela, da pred njo stoji njena hči, je bilo za hčerko zrno upanja, da se bo zgodil stik. Toda potem je hči vprašala: Kako pa mi je ime? In gospa tega spet ni vedela. Hči je ponovno bruhnila v jok. Spominjam se, kako sta se trudili iskati špranjo skozi kopreno, ki jo je spredla demenca. Tega primera se natančno spomnim in je eden tistih, ki so me zaznamovali.

Kaj imate pri svojem delu najraje?

Ne vem, ali je to ravno za v javnost, ampak: velike težave. Nikomur, tudi v najhujših sanjah, ne privoščim težav, ampak če je kaj hudo narobe, bom strastno rekel, pridite k meni!

Po čem se dobra in uspešna praksa kliničnega psihologa razlikuje od tistega, ki to ni?

Po tem, da je učinkovita.

Kako jo izmeriti?

V našem svetu ne boste našli objektivnih meril glede tega. Gre za to, da se poveča kakovost v življenju posameznika, za to, da se poveča kakovost odnosov z ljudmi, ki so mu dragi, z družbo, v kateri živi. Ko človek reče, zdaj sem pa v redu, to ne pomeni, da se nikoli več ne skrega z ženo ali otrokom, sodelavcem, na primer, ampak da zna učinkovito procesirati težave, na katere naleti v življenju. Frustracije in konflikti mu ne predstavljajo več travme, blokad … Ne jemljejo mu več dneva, noči, veselja do življenja. To je učinkovitost, o kateri me sprašujete. Danes merijo učinkovitost raznih psihoterapevtskih modalitet tudi z najbolj modernimi tehnikami, kot so funkcionalna magnetna resonanca, kjer opazujejo spremembe v delovanju možganov po terapiji. Pokazalo se je, da nekatere zveneče terapije nimajo večjega učinka kot pogovor ali klepet. In potem so tudi tiste, s katerimi resnično dosežeš strukturne spremembe v fiziološkem delovanju možganov pa tudi v emotivnem, racionalnem in duhovnem delovanju človeka kot celote.

Kaj je ravnovesje v človeku?

To je eno najbolj zahtevnih vprašanj. Glede na to, da smo bitja, ki za ravnovesje potrebujemo stvari od zunaj in znotraj, materialne in nematerialne stvari, to najlažje razložim s sistemom potreb. Ko je zadovoljevanje naših potreb skladno, se počutimo dobro. Ta občutek splošnega zadovoljstva je ključno merilo človekove uravnoteženosti in ne sreča. Sreča, ki je, tako kot ekstaza, redek občutek, ni merilo človekove uspešnosti v življenju. V razvrednoteni potrošniški družbi je sreča izrazito precenjeno čustvo. Večinoma nas stalno hrepenenje in pehanje za srečo dela predvsem nesrečne. Termostat v človeku nenehno meri naše ravnovesje; ali je to, kar smo, tisto, kar si želimo in pričakujemo, in ali je to v skladu z možnim in mogočim. Naše počutje je zbir vseh teh mikroravnovesij v velikem ravnovesju oziroma neravnovesju.

Veste, kdaj ste v popolnem ravnovesju?

Tudi vi veste, kdaj ste. Treba je biti v stiku s seboj in svojim telesom in duhovno platjo, potem se vzpostavi ravnovesje in človek to občuti kot radost, mir in resonanco.

Kaj je tisto, kar v človekovi notranjosti prigovarja, da nekaj izboljša, popravi, izpili, naredi, da bo bliže ravnovesju?

Teorija izbire pravi, da je to naš svet kakovosti. V tem svetu so podobe oseb, dogodkov ali stvari, ki lahko zadovoljijo naše potrebe. Nekatere od teh podob so naše resnične izkušnje, druge so izkušnje drugih in zopet nekatere zgolj domišljijske predstave, kako naj bi nekdo ali nekaj zadovoljilo kakšno od naših potreb. Tam notri so seveda tudi bolj ali manj dosegljivi ideali in želje po tem, kako srečno ali uspešno naj bi bilo naše življenje.

Danes si ljudje še težje prisluhnemo, kot smo si nekoč. V nenehnem hitenju do novih užitkov ali do stalnega ugodja izgubljamo stik z realnostjo in dejstvom, da so bolečina, trpljenje in neugodje sestavni del funkcionalnega in polnega življenja. Že ko to omenim, se počutim čudno. Kako čudno se bo to dejstvo zdelo šele bralcem!
Včasih smo tako ignorantski do svojih občutkov, da nam mora telo podati drugo mnenje – bolezen, ki nas opozori, da počnemo neumnosti. Takrat se lažje streznimo in poslušamo notranji glas.
 

Je z vidika evolucijske psihologije sploh mogoče podati relativno enostaven odgovor na to, zakaj kvaliteta človeškega življenja stagnira?

Ali res stagnira? Čas, razmere in okoliščine se spreminjajo, tako da bi težko kakovost današnjega življenja primerjal s preteklostjo. Živo se spomnim, kako je leta 1970 k nam prišla splošna zdravnica, ker je oče zbolel za pljučnico. Spomnim se, kako je mami rekla, da če bo oče še tretjič imel pljučnico v tem letu, naj se pripravimo na najhujše. Takrat je bila pljučnica smrtno nevarna bolezen, danes imamo zanje antibiotike, takoj ko pade vročina, smo pripravljeni za v službo. Torej je po tem kriteriju kvaliteta življenja boljša. Če pa me vprašate o kvaliteti mojega otroštva, kako je bilo, ko sem bil star tri leta, v primerjavi z otroki, ki so danes triletniki, bom odgovoril: bilo je čudovito. Ves čas sem bil zunaj, na zraku, po kosilu sem šel ven in ob mraku sem se vrnil domov. Ocenjujem, da je bilo moje otroštvo kvalitetnejše od otroštva današnjih triletnikov.
 

Tako je bilo še v moji generaciji.

No, vidite? Kateri otrok gre lahko danes še tako svobodno ven? Starši želijo imeti nadzor nad njim. Hočejo vedeti, kaj dela, kaj misli, malo manj jih zanima, kaj čuti. Sicer to ovijejo v nujno in samoumevno skrb za otroka, toda še vedno gre za nadzor, ki otroku onemogoča kakovostno osamosvajanje. Pogosto se mi zdi, da je danes dan otroka žal strukturiran podobno kot dan vrhunskega menedžerja, ki je do minute natančno določen. Pristna otroštva izginjajo. Usoda otrok je do pičice načrtovana. Otroci so starševski projekt; mora hoditi na te in te krožke, poleti teden tu, potem na ta tabor za učenje angleščine, saj sicer »izgubljamo čas«. Če greva zdaj na igrišče ob Kroštoli, bo razmerje otrok, starih nekje do pet let, in staršev ena proti ena. Gibanja predšolskih otrok zunaj brez prisotnosti odraslih skorajda ni več.
 

Danes je precej modno govoriti o vrednotah, ki so tu od vedno – zgodovina se razvija prav po zaslugi spreminjanja vrednot, sicer bi imeli še vedno vrednote civilizacij pred nekaj tisoč leti. Se strinjate?

Vrednote se ne spreminjajo. Poštenje smo imeli tudi pred dva tisoč leti, prav tako odgovornost. Spremenil se je odnos do posamezne vrednote in način, kako danes živimo vrednote. Načeloma se imam za poštenega človeka, toda danes, ko sem se vračal iz Ljubljane v Koper, sem recimo mimo Nanosa na avtocesti vozil 140 namesto 130 kilometrov na uro. Ko sem prišel v Koper, nisem šel na policijsko postajo in prosil, da poračunamo moj prekršek. Na Japonskem bi samuraj v preteklosti ob kršenju družbenih pravil naredil harakiri. Jaz preprosto živim naprej. Vsaka generacija v posamezni kulturi vrednote živi drugače. Ko se način, kako živimo vrednote, spreminja, seveda starejše generacije zaženemo paniko, da gre vse k hudiču. Toda tako ali drugače se bo prej ali slej oblikovalo novo vedenje v skladu z družbenimi pravili in vrednotami.

Pripadnost podjetju je bila za mojega očeta nekaj svetega. V vsej delovni dobi je delal v dveh podjetjih. Danes je pripadnost podjetju za mladega človeka nekaj povsem drugega. A če bi se o tem pogovarjali z enim in drugim, bi ugotovili, da pripadnost podjetju razumeta zelo podobno, a njuno vedenje je zaradi družbenih sprememb, okoliščin, razmer nujno drugačno.
 

Govoriva o vrednosti dela, torej o tem, da je danes vse »drugače« kot »nekoč«. Danes sta tako gospodar kot njegov delavec po Heglu na isti strani. Na drugi pa je trg. A kako se spopasti s trgom? Trg je namreč nihče.

Vedenjska ekonomija danes poskuša razumeti »obnašanje« trga in posameznika na njem. Kakor koli obrnemo ekonomske razloge za sprejemanje odločitev, vsi ti razlogi v svojem bistvu temeljijo na ključnem lepilu družbenih odnosov. To je medsebojno zaupanje. Ljudje zaupamo, da bo nekdo nekje sprejel naš denar določene vrednosti za določen predmet ali storitev. Če tega zaupanja ne bi bilo, denar ne bi imel nobene vrednosti. Ljudje zaupamo temu, da bodo zakoni enaki za vse, zaupamo, da bomo po štiridesetih letih delovne dobe užili pravice iz pokojninskega zavarovanja in tako naprej. Ta »nihče« so družbena pravila, ki so lepilo medosebnih odnosov v osebnem ali poslovnem smislu.
 

Kako pa je potem s smislom našega bivanja?

Razprava o smislu našega bivanja je nikoli dokončano delo. Mislim, da smisel našega bivanja ni neprestano ugodje, sreča in zadovoljstvo. Vsi trije že večkrat omenjeni dejavniki so le posledica tega, da učinkovito vzpostavljamo ravnovesje v sebi in svojem okolju. Stalno delo za izboljšanje medosebnih odnosov z ljudmi, ki so nam pomembni, ter večanje kakovosti življenja posameznikov in družbe, ki ji pripadamo, je nekaj najbolj smiselnega, kar lahko počnemo v življenju.

Občutek, ko pomagamo človeku in za to doživimo njegovo hvaležnost, občutek, da smo integrativen del družbe, da se drugi ljudje veselijo naše prisotnosti, da izboljšujemo kakovost življenja drugih, je nekaj neprimerljivega s tem, da mislimo le nase in lastno ugodje.

Neravnovesja osmišljajo naše življenje, življenje osmišlja bolečina, negotovost, strah. Kult ugodja, ki ga propagira moderna potrošniška družba, se je začel že v tridesetih letih prejšnjega stoletja z izjavo Edwarda Bernaysa, da je ljudem treba prodati tisto, česar si želijo, in ne tistega, kar potrebujejo. Takrat je želja po stalnem ugodju dobila »domovinsko pravico« v naših življenjih. Nekoč smo za duševni mir potrebovali zdravje in delo. Danes potrebujemo zdravje in delo, ki nam je všeč. Ni dovolj, da imaš delo, ki ti zagotavlja socialno varnost, pri delu je treba uživati, se ga veseliti. To je bistvena razlika s preteklostjo. Ljudje so nekoč sprejemali dejstvo, da je lahko del kakovostnega življenja tudi neugodje. Danes se nad tem zgražamo.

Ljudje ne razumemo, da so nasprotja neke vrste naša orientacijska točka. Človek, ki živi v stalnem ugodju, postane anksiozen, nemiren, agresiven in na koncu nesrečen. Za polno življenje nujno potrebujemo frustracijo, neuspeh in neugodje, ki jih premagamo z lastnim naporom, lastnimi močmi ali s pomočjo ljudi, s katerimi živimo v skupnosti. Naše življenjske izkušnje, še posebej tiste, kjer smo doživljali močna čustva, so naš zemljevid po življenju. Več ko je izkušenj, več je poti na zemljevidu življenja. Več ko je poti na zemljevidu, boljši je, saj omogoča boljšo orientacijo, lažje se z njim znajdemo pri življenjskih izzivih.
 

S svojo ekipo ste ustvarili platformo za razvoj osebnih in poklicnih potencialov v podjetjih. Pri tem, če poenostavim, na prvo mesto postavljate sposobnost sodelovanja z drugimi. »Sodelovanje, iskanje informacij, reševanje izzivov so tiste kompetence, ki bodo omogočile ljudem, da bodo uspešni v svetu, v katerega vstopamo,« pravite. Mar to ni nekaj, kar se učimo vse od prvih let življenja dalje? Socializacija je pač najbolj kompleksna reč v življenju človeka, potencialno najbolj usodna, poleg izgubljenega zdravja.

Obstajajo vzroki in obstajajo posledice. Če mislimo, da je denar vzrok za to, da gremo delat, vstopamo v pekel. Če je denar posledica, zaradi katere delamo, je to pravilno. Ko treniramo in razvijamo svoje potenciale, vzpostavljamo razmere, kako v izrazito konkurenčnem svetu priti do cilja z več radosti v srcu.

Denar je oblika energije. Ljudje zgolj pretvarjamo eno obliko energije v drugo. Delati nekaj z dobičkom ni greh, greh je goljufati. Greh je biti pohlepen. Greh je ne videti potreb drugih ljudi in živeti na njihov račun.

Coaching je pot k sebi, je udejanjanje lastnih potencialov. Omogoča, da doživimo resonanco s tem, kar dejansko smo. Zaradi razvoja potencialov v učinkovite kompetence lahko bolj učinkovito delamo. Vsekakor namen coachinga ni ta, na katerega namigujete: da če je človek eksploatiran, naj bo vsaj srečno eksploatiran …
 

Kakšne so razlike pri primanjkljajih v komunikaciji osebja, na primer, v odvetniški pisarni in tistega gospodarske družbe?

Vsekakor obstajajo skupne značilnosti posameznih poklicnih skupin, toda še posebej takrat, ko naj bi govorili o nečem, kar ni dobro, tega ni prav posploševati, ker se zaradi tega nekateri ljudje ne bi počutili dobro. Če posplošujemo, posplošujmo pozitivne stvari. Naj se ljudje počutijo dobro.

Mediji imajo radi posploševanje, še posebej negativnih stvari. Baje to povečuje branost in odmevnost, hkrati pa seveda siromaši družbo. Slabo se počutimo, če živimo v družbi, kjer se potencira obstoj negativnih, problematičnih, katastrofičnih, ekscesnih dogodkov, oseb in situacij. Včasih se mi zdi, da se v medijih piše o čem pozitivnem le zato, da bi se ustvarilo kontrast in bi negativnosti lepše izstopale in bile bolj opazne. Videti je, da dobro samo po sebi za medije niti ni kaj posebej zanimivo.
 

Katero je najpogostejše vprašanje direktorja, ki vas najame za izboljšanje razvoja osebnih in poklicnih potencialov v podjetjih?

Seveda naročnike najbolj zanima, ali lahko »uredim« stvari v njihovem podjetju. Pogosto želijo bolj motivirane in učinkovite zaposlene, želijo, da se izboljšajo odnosi med zaposlenimi, med zaposlenimi in strankami in podobno. Običajno odgovorim, da če bi bil tega sposoben, bi sedaj pil mojito na kakšni tropski plaži ...

Takoj nato razložim, da poznam tehniko, kako ljudi naučiti, da se po eni strani obnašajo skladno s svojimi potenciali, interesi in cilji ter na drugi strani skladno z družbo, v kateri delajo. Nihče se zjutraj ne zbudi z mislijo, da si želi biti neuspešen, da želi narediti nekaj slabega zase ali ga kje kolosalno polomiti. Ljudem je v naravi, da bi bili radi uspešni in se dobro počutili. Razložim jim, da je možno, da so ljudje zadovoljni v njihovem podjetju tudi, če delajo veliko. To, da nekdo veliko dela, ni neposredno povezano s tem, da bo zato izgorel ali zasovražil sebe, delo in delodajalca. Slednje je povezano s slabimi odnosi, občutkom nesmiselnosti dela in nespoštovanjem etike in vrednot.

Posameznik ne more biti ne uspešen ne zadovoljen v življenju, če ni v sozvočju s seboj in ožjim ter širšim okoljem, v katerem živi.
 

Ali od vodilnih v podjetju kdaj slišite stavek: »To sem pa narobe storil.«

To slišim redko. V naši kulturi sicer veliko preveč govorimo o neuspehih, toda odkritega stavka »polomil sem ga«, ki se nadaljuje s »pomagajte«, res ne slišim pogosto.

Po drugi strani je vse več strank, ki ne povedo samo tistega, kar je narobe, ampak kaj bi si želeli izboljšati. Kar gre približno takole: »Želeli bi si vaše delavnice, da bi ljudje resnično lahko našli pravo motivacijo za delo pri nas.« To je čudovit nagovor, kljub temu da vemo, kaj pogosto stoji za njim: naveličanost, brezvoljnost, pišmevuhovstvo …
 

… strah pred izgubo delovnega mesta, odpustitvijo?

Tudi. Pomembno se mi zdi, da se, če hočemo v življenju naprej, naučimo, da ne gledamo nazaj, temveč v prihodnost. Slovenska kultura je šibka v tem; neverjetno dobri smo v analizi, zakaj smo ga polomili, misleč, da bo naslednjič že zaradi dobre analize večja verjetnost, da bomo naredili prav, kar je velika neumnost. Na napakah se učimo – kakšna neumnost! Seveda se učimo tudi na napakah, povedo nam, kje so naše meje, naredijo nas bolj spoštljive do življenja. Zaradi delanja napak ne osvojimo novega znanja. Veste, kakšen matematik bi bil jaz danes, če bi se učil na napakah pri matematiki! Kolo znamo voziti zato, ker smo se naučili obvladati ravnotežje, ne, ker smo stokrat padli. Bi raje, da vašega otroka operira kirurg, ki je eno operacijo že stokrat pravilno izpeljal, ali tisti, ki je izredno izkušen, saj vsako deseto operacijo zamoči? Ali drug primer: bi šli raje čez savano z vodičem, ki pozna skoraj vse sadeže, od katerih lahko umrete, ali bi šli s tistim, ki pozna samo enega, a je ta užiten in vam bo pomagal preživeti?
 

S tistim, ki bi bil lepši.

(Smeh.) Vidim, da bom moral ženski vidik drugače vključiti v ta koncept.
 

Se kdaj zgodi, da vas za delavnico pokličejo podrejeni iz podjetja, češ da so razmere nevzdržne in kljub uigranemu timskemu delu, svežim idejam, trudu, izkazanemu napredku družbe nikakor ne morejo izpolniti pričakovanj direktorja, razpoloženje je nelagodno, prisoten je strah?

Tudi. Povabila in ideje za sodelovanje prihajajo z različnih smeri.
 

Kakšno strategijo jim svetujete v takšnem primeru?

Ne glede na to, kdo da pobudo za delavnico ali predavanje v podjetju, nikoli ne izhajam iz dejstva, da sem »odvetnik« katere koli strani. Načelno me ne zanima, kdo je kriv za to in ono v podjetju. Zanima me, v kakšnem podjetju bi radi delali in kako se ljudje zavedajo svoje odgovornosti in kako jo živijo.



Pri delu izhajam iz vprašanja, kako bi se želeli počutiti pri delu jutri. Večina jih odgovori, da dobro. Potem jih vprašam, ali mislijo, da bi se tudi njihovi otroci radi jutri počutili dobro. In tisti, ki imajo otroke, zanesljivo odgovorijo z da. Potem sledi vprašanje, ali bi si želeli, da bi se njihovi otroci jutri počutili dobro, ker imajo srečo ali zato, ker vi poskrbite za njih, da jim je dobro, ali da sami počnejo stvari na tak način, da se potem počutijo dobro. In seveda odgovorijo, da je najboljša tretja možnost. Potem jih še vprašam, ali ne velja nekaj podobnega tudi za njih. Ali ne bi bilo dobro, da bi se jutri dobro počutili, ker sami počnejo stvari, zaradi katerih se dobro počutijo. Nikoli ne toleriram pritoževanja nad ljudmi, ki jih ni na delavnici. Strategija je pogled v prihodnost, ne analiza preteklosti. Vedno se osredotočamo na to, kaj lahko naredimo sami. Žal je večina ljudi prepričanih, da so nesrečni, ker se drugi ljudje ne obnašajo prav, ne, ker bi oni kaj počeli narobe.
 

Danes depresije ne določa več občutek krivde zaradi dileme med tem, kar je dovoljeno, in onim, kar je prepovedano, silne moralne dileme šestdesetih in sedemdesetih so razčiščene – temveč dvom, ali posameznik lahko doseže postavljene cilje ali ne?

Ključni razlog za razvoj depresije je oslabljena zmožnost vzpostavljanja in vzdrževanja kakovostnih medosebnih odnosov. Priznam, da sem kljub načelnemu optimizmu precej zaskrbljen glede splošnega upada sposobnosti učinkovitega upravljanja medosebnih odnosov. Jemanje anksiolitikov in antidepresivov gre čez vse razumne meje.

Z vidika depresije so mi zanimivi tudi občutki krivde, ki jih s seboj nosijo ljudje. Krivde, da niso videti popolni, da niso popolni starši, partnerji, ljubimci ... Občutek krivde je samo druga plat odgovornosti. Vprašanje odgovornosti me izjemno zanima, zelo se mu posvečam, tudi z vidika svojega osebnega razvoja. Občutek odgovornosti je namreč ključen za trajno kakovost življenja. Odgovornost vključuje spremembo. Odgovoren človek ne reče zgolj oprosti, potem ko ga je polomil, ker je to le vljudnost. Pri tem je ključna sprememba vedenja. Odgovoren človek najprej sprejme posledice svojega vedenja, nato pa vedenje, ki je nekoga prizadelo, spremeni. Ogromno ljudi se zgolj opraviči in nadaljuje po starem. Učinki našega vedenja se zlagajo v izkušnje. Odgovorni smo ves čas, trajno. Zavedanje odgovornosti pri vsem, kar počnemo, je ključno pri tem, da bo ta svet bolj podoben tistemu, v katerem želimo živeti, in ne bo zgolj ostajal takšen, kot je.