V intervjuju preberite:

Raziskovalec z Inštituta za mednarodne odnose v Pragi, ima akademske in politične izkušnje. Bil je profesor mednarodnih odnosov, v času socialdemokratske vlade Bohuslava Sobotke prvi namestnik zunanjega ministra, med mandatom populista Andreja Babiša veleposlanik v Franciji. V pogovoru se kaže, kako zelo blizu so si stroka in vladajoče strukture na evropskem vzhodu. Oboji govorijo z enim glasom.
 

Pred nekaj leti smo se spraševali o mestu srednje Evrope v razširjeni EU. Nakar je vloga postala precej bolj jasna. Kako vidite položaj srednje Evrope danes?

Nisem prepričan, ali je mogoče govoriti o položaju srednje Evrope, med državami je veliko razlik. Celo med članicami višegrajske skupine obstajajo razlike med stališči Češke, Poljske, Slovaške in Madžarske, in to niti ni celotna srednja Evropa, katere del sta tudi Slovenija, Hrvaška. Ko ljudje danes govorijo o srednji Evropi, imajo običajno v mislih višegrajsko četverico in njena kritična stališča do migracij in podnebne problematike. V prvih letih tisočletja smo bili v Evropski uniji pripravniki, do članstva leta 2004 smo poskušali po najboljših močeh prepričati Bruselj. Zdaj pa smo enakopravni, postali smo države partnerice, ki govorijo skladno z demokratično voljo svojih državljanov. Stvari so se medtem spremenile: spremenila se je Evropska unija in spremenile so se srednjeevropske države. Številne stvari so posledice tega razvoja.
 

Po letu 2004 je vladal optimizem, češ da so nove članice prinesle v Unijo novo energijo, med drugim navdušenje nad Evropo; na vzhodu je bilo tega več kot na zahodu. Zadnje čase opažamo, da je bila demokratična transformacija – ne glede na sprejeti acquis in ne glede na reforme – zelo pomanjkljiva.

Ne vem, kaj mislite z novo energijo, mogoče so bili tudi taki, ki so to pričakovali. Vendar je zadeva nekoliko metafizična in ne preveč racionalna. Čehi, na primer, niso bili nikoli pretirano navdušeni nad pridružitvijo Evropski uniji. Če pogledate na številke gospodarske rasti, pa vidite, da je bila rast v srednji Evropi nekoliko boljša kot v evrskem območju. To je ena od reči, ki govori v prid novi energiji, ki ste jo omenili.

Glede demokratične transformacije pa stvari vidim nekoliko drugače. V današnji zahodni Evropi obstaja velik spopad med demokracijo in liberalizmom. Nagnjeni smo k temu, da eno povezujemo z drugim, in pogosto to drži. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja sta bila demokracija in liberalizem enakopravna. Danes pa sta na različnih straneh. Poljska ali madžarska vlada sta bili demokratično izvoljeni, in to večkrat, o Viktorju Orbánu si lahko mislite, karkoli že, vendar ni Vladimir Putin. Vsake štiri leta gre na volitve in vpraša Madžare, ali mu zaupajo ali ne. In še venomer zmaguje. Še vedno gre torej za demokracijo, vendar stopa po poti, ki je v nasprotju z glavnimi načeli zahodnoevropskega liberalizma.