Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Sobotna priloga

Amerika se intervencij loteva hladnokrvno. Orje ledino za gospodarstvo

Barbara Šurk je ena najbolj izkušenih novinarskih kolegic, na Bližnjem vzhodu je preživela petnajst let. Pogovarjali sva se o posledicah ameriških vojn.
Bila je dopisnica Dela iz Jeruzalema in od leta 2006 tiskovne agencije Associated Press. Poročala je o ameriški invaziji na Irak, izraelski okupaciji in palestinski intifadi, državljanski vojni v Siriji, nastanku Isisa. Po vrnitvi z Bližnjega vzhoda je za <em>New York Times </em>poročala z Balkana, v Bruslju je bila urednica portala <em>Politico</em>. Trenutno živi na jugu Francije.<br />
<br />
<br />
Barbara Šurk FOTO: Bob Ramsak
Bila je dopisnica Dela iz Jeruzalema in od leta 2006 tiskovne agencije Associated Press. Poročala je o ameriški invaziji na Irak, izraelski okupaciji in palestinski intifadi, državljanski vojni v Siriji, nastanku Isisa. Po vrnitvi z Bližnjega vzhoda je za <em>New York Times </em>poročala z Balkana, v Bruslju je bila urednica portala <em>Politico</em>. Trenutno živi na jugu Francije.<br /> <br /> <br /> Barbara Šurk FOTO: Bob Ramsak
25. 9. 2021 | 05:00
25. 9. 2021 | 13:17
29:01

V nadaljevanju preberite: 

 

Petnajst let ste bili dopisnica z Bližnjega vzhoda, gledali ste ameriške invazije in umike po propadlih vojaških intervencijah. S kakšnimi občutki ste spremljali zdajšnji pobeg iz Afganistana?


Ne vem, koliko so moji občutki pomembni. Ko gledamo stvari iz daljave, prek televizije in vedno bolj družbenih omrežij, je to filtrirana percepcija, dogajanje gledamo samo z enega zornega kota. Ameriški umik iz Afganistana sem opazovala iz daljave, umik iz Iraka pred skoraj desetimi leti pa od tam.

Spremljala sem ne samo umik zadnje vojaške enote, ampak celoten proces, ki je trajal dve leti, in vsa pogajanja v ozadju, ki so vodila do umika ameriške vojske, ne pa Amerike same. S te perspektive lahko rečem, da je bil umik iz Afganistana pravzaprav popolnoma enak, kot je bil iz Iraka. Pri tem ne mislim vojske, ampak diplomacijo, ki je bila v ozadju, pa smo jo iz daljave težko spremljali, ker Afganistan že leta ni bil več nikakršen faktor. Poročalo se je samo o eksplozijah, imeli smo zelo pomanjkljiv kontekst, ne vemo, zakaj so se eksplozije dogajale, kako so Afganistanci sploh živeli. Napadi so se dogajali leta, naj omenim samo strašljive in strahotne usmrtitve: od žensk novinark, naših kolegic v Afganistanu, do aktivistk in vseh mogočih uradnikov administracije, predvsem Afganistancev, čeprav tudi Nata, Američanov. A ceno napadov, ki so bili z leti konsistentni, so plačevali Afganistanci.
 

Verjetno gre pri vseh vojnah za precej iste reči?


Ja, z Irakom je bilo identično tudi – čeprav o tem nismo brali, ker vedno več beremo o vojnah brez kakršnega koli političnega in diplomatskega konteksta –, kako so se Američani pogajali s talibi o umiku. Enako kot se je dogajalo v Afganistanu, ko so se za hrbtom vlade, ki jo je instalirala ameriška vojska, pogovarjali neposredno s svojimi sovražniki v Katarju, se je dogajalo v Iraku. Američani so se pogajali o umiku med intenzivnimi napadi. Pomembno je tudi, da so v pogajanjih s talibi sodelovale ženske in Američane so dolgo opozarjale na to, kaj se bo zgodilo z njimi, če bodo Afganistan predali talibom.

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine