V nadaljevanju preberite:

Ko človek ali galeb sam sebi postavi vprašanje, »kaj vse lahko počnem v zraku« oziroma pri svojem delu, v svoji znanosti, umetnosti, gradbeništvu ali pometanju ulic, takrat se začne komunikacija z Jonathanom globoko v sebi. Kako visoko, kako hitro, kako globoko, kako inovativno ali kakšno čistost lahko dosežem v tem, kar počnem? In zakaj se ne bi poskusil dotakniti neba, ki ni ne kraj ne prostor, temveč čista popolnost?

Vsakič se mi sredi turistične sezone zdi, da je plima nezainteresirano preplavila obilno poletno živopisnost in da se ljudje istovetijo s tistimi galebi, ki letijo zato, da bi jedli, in ne zato, da bi se s krili dotaknili popolnosti obstoja. Vse bolj se mi je zdelo, da od vsega, kar na našem planetu odmira, najhitreje izginja komunikacija. In to predvsem pogovarjanje s samim seboj.