
Neomejen dostop | že od 14,99€
Bilo je leto ognjene kače, ko sem iz Beograda odpotovala v Peking. In v trenutku, ko sem stopila na kitajska tla, sem imela občutek, da bom za vedno ostala tukaj. Ne zaradi tega, ker sem tako načrtovala. Še manj zato, ker bi mi ugajalo to prašno mesto brez zelenja in, kot se je kaj kmalu izkazalo, tudi brez skorajda slehernih osnovnih potrebščin, ki sem jih bila vajena. Pa vendar sem čutila, da je nekje tukaj, v tej veliki deželi, skrit moj odsev v ogledalu oziroma tisto identično nasprotje, ki opredeljuje mojo identiteto.
In zato sem bila popolnoma odprta za vse, od trka z neznanim mladeničem na kolesu sredi neosvetljenega križišča, na katerem se je v hipu pokazala razlika v razmišljanju Evropejke, ki spoštuje pravilo desnega, in Kitajca, ki se zanaša na prednost hitrejšega, do nepopisne sreče, ko sem v pekinški prodajalni vijakov, izvijačev, lopat in koles s starinskega magnetofona zaslišala zvoke Beethovnove sedme simfonije kot prvo napoved ogromnih sprememb in neizpodbitnega dokaza, da sem, s tem ko sem odšla na Kitajsko, pravzaprav prišla domov.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji