V nadaljevanju preberite:

»Glas, ki zaznamuje generacijo,« je o katalonski kantavtorici Sílvii Pérez Cruz dejal urugvajski glasbenik Jorge Drexler. Včasih se zdi, da se bo njen glas zlomil, na koncu pa se zlomi nekaj v nas, je njeno prefinjeno interpretacijo opisala televizijska voditeljica Cayetana Guillén Cuervo. Sama intimno vez s publiko razume kot zrcalni učinek: »Ko nekdo sprejme svojo krhkost in odpre vrata, bo tudi poslušalec odprl sebe in morda sprejel svojo krhkost ter se znašel s svojimi občutji.«

Po šestih letih se Sílvia Pérez Cruz, ena najbolj profiliranih španskih ustvarjalk, vrača v Ljubljano, prvič sama. Za sobotni koncert v Cankarjevem domu v sklopu festivala Druga godba je v pogovoru za Delo obljubila čustveno potovanje prek glasbe, ki jo je ustvarila za filme, gledališče in plesne uprizoritve.

Tema, ki se v vašem opusu pojavi večkrat, je dom, najsi gre za vlogo v filmu Cerca de tu Casa, ki opozarja na družbeni problem deložacij po poku nepremičninskega balona v Španiji, ali pa naslov vašega albuma Domus. Kje pa se vi počutite doma?

Da je nekje moj dom, sem v življenju prvič začutila na plaži Calella de Palafrugell, od koder prihajam. Bila sem majhna in začutila sem, da sem od tam, od tistega morja in tiste pokrajine. Moj čustveni zemljevid pa ima danes nekaj iz Palafrugella, kjer je omenjena plaža, Barcelone, kjer živim, in Alenteja na Portugalskem, kjer sem trenutno in kjer živi moja sestra. V tem kraju, ki zame obstaja že skoraj dvajset let in je eden od mojih domov, sem napisala tudi veliko pesmi.