V nadaljevanju preberite:

Osmega septembra malo čez enajsto uro zvečer, ko se maroške družine ravno pripravljajo na zadnji obrok pred spanjem, je močan potres stresel jugozahodni del države. Edini še stoječi objekti na najbolj prizadetih območjih v provinci Al Haouz so tisti, ki so bili grajeni s cementnimi opekami. V razrušenih vaseh so obstale stavbe, ki jih je zgradila država za potrebe centralizacije oblasti, z državnim denarjem zgrajene mošeje in stanovanjske hiše, ki so jih družine zgradile z denarnimi nakazili od v tujini živečih članov. Ostale stavbe, ki so v ruralnih delih prevladovale in bile zgrajene iz tradicionalnih blatnih opek ali kamna, brez temeljev in železnih konstrukcij, so se dobesedno sesedle in pod seboj pokopale ali zadušile okoli 3000 žrtev.

Razlog za take razlike, kje so potresi uničujoči in kje ne, je maroška zgodba o razslojenosti družbe, ki vodi v hierarhizacijo medčloveških odnosov – od najbolj intimnih v družinah do bolj simboličnih med kraljem in družbo. Maroška zgodba je posledica k dobičku (danes neoliberalno) usmerjenega postkolonialnega avtoritarizma kraljevine, ki ji je uspelo razslojiti družbo ne le po razrednih, spolnih in etničnih identitetah, temveč jo tudi psihološko zlomiti in spodkopati družbeno solidarnost.