Preberite še:

Kako lahko dobra reportaža, intervju, članek tekmuje s hitrimi instantnimi novicami? Saj »nimamo več časa«, ne samo samo koncentracija novih generacij, ki so odrasle ob pametnih telefonih, tudi naša koncentracija se je skrčila na raven zlate ribice, skrolanje po zaslonih pametnih telefonov, vsak poskus poglobljenega branja prekinjajo različni šumi in zvoki, opozorila, sporočilo, viber, whatsapp ... Po nekaj minutah pozabimo, kaj smo brali.

Mislim, da je dokaz za moč novinarstva prav to, da se ga vlade še vedno bojijo, je rekla Martha Gellhorn,vojna poročevalka, ki je več kot štiri desetletja pokrivala ključne dogodke. Ni verjela v tako imenovano novinarsko objektivnost. Govorila je zgodbe, kakršne je občutila, krivice, kot jih je videla sama. Pisala je o tistem, kar jo je pretresalo, pisala je zgodbe. To so zgodbe, ki imajo moč, da lahko spreminjajo. Najprej bralca, z njim družbo. Zaradi nje in njej podobnih lahko sestavimo sliko 20. stoletja, stoletja tesnobe.

Zakaj ste v knjigi Novice: navodila za uporabo tako kritični do novinarjev, novinarstva, sem v njegovi hiši iz opek v londonskem predmestju vprašala najbolj prodajanega »uporabnega filozofa« Alaina de Bottona. »Ker se mi zdi, da so pozabili na moč, ki jo imajo v rokah,« je mirno rekel. »Novinarstvo se mi zdi izjemno pomembno orodje za izboljšanje družbe. Prava moč novinarstva je v analizi, sintezi dogodkov, kar je zelo blizu filozofiji. Za to potrebuje moč opisovanja, občutek za detajle, pravzaprav občutek za dramo, kar novinarja približa pisatelju. Zato pravim, da je novinarstvo zame umetnost.«

Tudi Oliver Sacks je verjel, da je vsako življenje zgodba. »Če želimo biti mi, moramo jazu dati neko obliko, moramo se naučiti imeti svojo življenjsko zgodbo, ker v resnici si zgodbo o nas sestavimo sami,« je rekel. Vsak človek potrebuje takšno pripoved – le tako lahko ohranimo svojo identiteto, sebe.