Dolžnost oblikovalca je,da se odzove na to, kar vidi v svetu

Bojan Hadžihalilović, grafični oblikovalec iz Sarajeva, ki je oblikoval del naše skupne preteklosti, oblikuje tudi prihodnost. Že s skupino Trio so oblikovali ikonične albume skupin Plavi orkestar in Bijelo dugme, pa tudi podobo številnih gledališč in festivalov, plakat za film Kako je propadel rock'n'roll, revije in časopise Globus, Vreme, Mladina, Dani ... Med vojno so njihove ročno izdelane razglednice Pozdrav iz Sarajeva obkrožile svet.

Na četrti ediciji mednarodne poletne šole Design + Science, s podnaslovom Subverzivne realnosti, na kateri so se tudi tokrat zvrstila zveneča imena oblikovanja in vizualne umetnosti, je imel predavanje Grafično oblikovanje in propaganda.

Dobila sva se v Cukrarni, kjer si je med predavateljskim premorom na poletni šoli Design + Science​ ogledal razstavo Šejle Kamerić. Nato sva se usedla na kavo, ki se je raztegnila na dobro uro.

Govoriti z Bojanom Hadžihalilovićem je, kot bi se skozi podobe sprehodil po zgodovini civilizacije, pa tudi zgodovini naše nekoč skupne države. Vstopila sva tudi v Sarajevo v osemdesetih, ki je vrelo od dobre glasbe in novih umetniških tokov, čas gibanja novi primitivizem, Top liste nadrealistov, skupine Zabranjeno pušenje, Tetoviranega gledališča ... in filma Oče na službeni poti. Leta 1985 je kot študent prvega letnika Akademije za likovno umetnost z Dalido Duraković, ki je kasneje postala njegova soproga, in Lelo Mulabegović ustanovil oblikovalsko skupino Trio. Prva oblikovalska dela so bila oblikovanje albumov skupin in izvajalcev, kot so Plavi orkestar, Bijelo dugme, Crvena jabuka, Bombaj štampa, Dino Merlin in drugi. Med vojno je Trio oblikoval serijo ročno izdelanih plakatov Pozdrav iz Sarajeva. Protivojno sporočilo, ki so ga prenašali v svet razglednice in plakati, je bilo eden od simbolov takrat obleganega mesta.

- Na poletni šoli Design + Science ste si za predavanje izbrali naslov Grafično oblikovanje in propaganda. Zakaj? Se vam v teh kriznih časih zdi posebej pomembno, da mlade spodbudite k razmišljanju o aktivističnem oblikovanju?

Verjamem, da je za študente dobro, da spoznajo zgodovino propagande, sploh v današnjem času, ko se z njo srečujemo na vsakem koraku. In tako sem jim pokazal primere dobre in slabe prakse grafičnega oblikovanja plakatov, prve plakate iz recimo leta 1780, pa plakate iz prve in druge svetovne vojne, plakate v času naših vojn, nekakšen zgodovinski pregled plakatov do današnjega trenutka, ko imamo prečudovito akcijo Unmute Gaza, v kateri sta se aktivizem in oblikovanje povezala z ulico. Unmute Gaza daje upanje, da obstaja kolektivni duh, sila, ki združuje. Lahko downloadaš podobe osmih fotografov iz Gaze, izbereš fotografijo, jo obdelaš, kakor hočeš, daš nanjo logotip in zalepiš plakat na ulico ter postaneš del te platforme.

To se zdaj dogaja po vsem svetu, je tudi nekakšna neobičajna vrnitev plakata in ulice …

-To pomeni, da plakat ni mrtev?

Čeprav to poslušamo že nekaj časa, vse to dokazuje, da plakat nikoli ne bo prenehal živeti in obstajati. Zato, ker je njegovo mesto na ulici, ne v muzejih in galerijah. Ni vse v digitalnem svetu. Ko se plakat pojavi na ulici, spremlja ritem mesta, se poveže z ljudmi, ki živijo v njem.

Mladim sem hotel na poletni šoli približati vero v moč plakata, ki je bil za večino oblikovalcev do zdaj kot nekakšen sveti gral. Narediti plakat za film, za koncert, gledališče, je pomenilo, da si zares pravi oblikovalec (nasmešek). Pokazal sem jim tudi, kaj smo delali v Sarajevu. Ko sem končal predavanje, sem se zavedel, da večina mladih sploh nima zgodovinskega konteksta, da nič ne ve o vojni v naših prostorih, ne o obleganem Sarajevu, da zelo malo vedo o vojni v Gazi ali Ukrajini ... Zato sem jim dal zgodovinsko-politični kontekst.

Naj ob tem povem, da se mi to, da je vaša država priznala Palestino, zdi izjemna politična gesta. Morda se vam, ki živite tukaj, to zdi samoumevno, a ni. Ko sem to slišal, mi je bilo toplo pri srcu, da Slovenija kaže takšno empatijo in politično zrelost ter se je javno postavila na stran ogrožene države. Vedno sem rad rekel, sploh od takrat, ko smo intenzivno sodelovali z Mladino, da je Slovenija tudi moja dežela. Da jo čutim kot nekakšno rezervno domovino (nasmešek). Zdaj se je to samo še potrdilo.

- Še zdaj se spomnimo mnogih provokativnih naslovnic Mladine iz leta 1995, kot je recimo poljub Slobodana Miloševića in Franja Tuđmana z ilustracijo Tomaža Lavriča … Pa naslovnica dveh golih teles, Miloševića, ki mu nos v zadnjico tišči generalni sekretar Združenih narodov Butros Butros-Gali …

Bili smo divji, neukrotljivi, uporniški in zaznamovani z vojno. V vse te naslovnice smo dali neko lastno silo in frustracijo vojne. Ko je izšla Mladina, je bila to novica dneva. Naslovnica, o kateri je govorila ulica. Zdaj te energije ne vidim več, ne tukaj ne nikjer na svetu, tudi zaradi vsega, kar se dogaja s tiskanimi mediji, z mediji nasploh … Včasih sem komaj čakal, da sem se vkrcal v letalo in si nabral vse mogoče časopise, zdaj pa v letalu nihče več ne bere.

- Kaj se dogaja s poklicem grafičnega oblikovalca v tem času, sredi cunamija informacij, podob, lažnih novic? Kako si mlad človek v takšni količini podob na minuto sploh zapomni eno samo podobo, da bi se nanjo odzval?

Lahko si jo celo zapomni, ampak to pomnjenje bo trajalo nekaj minut, v najboljšem primeru bo morda kdo še delil sliko, ki ga je pretresla, morda bo kdo na družbenih omrežjih napisal komentar in to bo vse.

Te vrste spomina, ko smo se naslednje jutro prebudili z mislijo na podobo, ki smo jo videli prejšnji dan, o njej razmišljali, javno razpravljali in so o njej pisali mediji, ni več.

Na poletni šoli Design + Science je zanimivo prav to, da pametni ljudje analizirajo tudi ta trenutek in se sprašujejo, kako lahko to prenesejo mladim ljudem. Vsi predavatelji si želimo dati mladim priložnost, da razmišljajo o tem, kako lahko kaj sami spremenijo. Kako lahko na določen problem pogledajo z različnih strani in sami pridejo do rešitev, kako bi lahko z lastno kreativnostjo spreminjali svet okrog sebe. Teh dvajset mladih ljudi iz regije se je v petih dneh najbrž prvič soočilo s tem, da več razmišljajo in manj oblikujejo (nasmešek). Po mojem je to zrelostni test, ki ga potrebuje vsak sodobni oblikovalec.

Biti oblikovalec pomeni, da te žene strast, da ustvariš nekaj presežnega, nekaj, kar bo spremenilo svet na bolje. Verjamem, da moramo mi narediti svet boljši. V katerikoli obliki. Skozi to, kar dobimo za nalogo. Ali pa nekaj, kar izzovemo samoiniciativno.