Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Sobotna priloga

Umetniška misel, ki priteka iz resničnosti

Sopotnica Alberta Moravie in sosnovalka umetniškega krožka neorealistov, je ena zadnjih velikih književnih osebnosti prejšnjega stoletja.
Dacia Maraini, ena zadnjih velikih književnih osebnosti prejšnjega stoletja, avtorica števinih romanov, pesniških zbirk, knjig intervjujev, filmskih scenarijev. FOTO: Fabio Lovino
Dacia Maraini, ena zadnjih velikih književnih osebnosti prejšnjega stoletja, avtorica števinih romanov, pesniških zbirk, knjig intervjujev, filmskih scenarijev. FOTO: Fabio Lovino
Jernej Šček
19. 11. 2022 | 05:00
37:05

V nadaljevanju preberite:

Bujno razvejan pogovor z literarno ustvarjalko in družbeno ozaveščevalko je okroglo tretji v zgodovini slovenske publicistike, po Nevi Zajc iz devetdesetih in Tonetu Frelihu z začetka tisočletja. Med prsti držite avtoričin obračun in oporoko.

Rojena pred vojno v Firencah, odrasla med njo na Japonskem, po njej dozorela na Siciliji, hči italijanske visoke kulture in družbe, predana pozabljenim ljudem in brezupnim primerom, sopotnica Alberta Moravie in sosnovalka umetniškega krožka neorealistov, je ena zadnjih velikih književnih osebnosti prejšnjega stoletja. Vsestranski vrelec besedne in družbene ustvarjalnosti, utemeljiteljica napredne feministične dramaturgije, je od šestdesetih let do danes nabrala bajni seznam romanov, nepregledno število najbolj prestižnih strokovnih ter življenjskih priznanj.

...

Oče je ves čas, preživet v taborišču, trdil, da otrok ni mogoče prištevati med politične zapornike. Bila sem sedemletna deklica, si mislite. Odvračali so, da so sinovi izdajalcev za državo izdajalci. Nakar se je oče, velik poznavalec samurajske kulture, miselnosti in tradicije, odločil, da bo trinogom dokazal, da ni strahopeten podlež, temveč človek visokih načel in vrednot. Odrezal si je prst in jim ga vrgel v naročje. Prisotnim je kajpak priklical pred oči prakso obrednega obrezovanja prstnice mezinca, imenovano jubicume.

Kar je za nas norost, ima za Japonce smisel. Zgodilo se je proti koncu vojne, med padanjem bomb in strahom, da nas bo vsak čas zasulo, tik preden bi umrli od lakote. Po nekaj dneh v samici nam je kacuja, vodja taboriščne policije, prinesel kozo. Tistih trideset gramov mleka na dan nam je rešilo življenje. Ta dogodek, tragičen in ganljiv obenem, je zaznamoval moje življenje. Končno, desetletja kasneje, sem zbrala dovolj poguma in začela pisati knjigo o svoji taboriščni izkušnji, ki izide, če gre vse po sreči, naslednje leto.

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine