Trije dodajo smeške, štirje všečkajo in žrtev je še bolj izpostavljena

Nasilje med mladostniki ima več pojavnih oblik, se je pa zaradi sodobnih spletnih socialnih omrežij nadgradilo, saj so bile ostre besede nekoč izrečene na štiri oči, danes pa se nadaljuje z objavami na spletu iz varnega zavetja otroške sobe.

Zbadljivke, žalitve, nadlegovanje, obrekovanje, zavračanje, otipavanje in tudi udarci so žal prepogosto del medvrstniškega vedenja, ki ne ustvarja šolskega okolja, v katerem bi se otrok dobro in varno počutil. Posledice tega so lahko slabši učni uspeh in hude travme, ki vodijo celo do tragičnih zgodb. A tudi dr. Simon Slokan iz sektorja splošne policije opozarja, da je napačno mišljenje, da medvrstniškega nasilja nekoč ni bilo tako veliko. Pravi, da smo kot družba postali nanj pozornejši, ga zaznavamo in preprečujemo. Z metodološkega vidika so zadeve na podobni ravni, se ga pa zdaj več zaznava, aktivna vloga pristojnih institucij je precej hitrejša, kot je bila nekoč.

»Krajše povedano, če danes ne bi zaznavali vseh pojavnih oblik, o tem ne bi govorili, zato bi bil občutek, da tega v naši družbi ni,« razliko med preteklostjo in sedanjostjo strne Slokan. »Medvrstniško nasilje lahko primerjamo z nasiljem v družini. Pojavljalo se je že v preteklosti, a ga nismo zaznavali in preprečevali, tako kot to počnemo zdaj,« še doda. Opozarja pa na veliko napako družbe, ki prevečkrat meni, da je nasilje samo fizično.

Nasilje kot javni dogodek

Medvrstniškega nasilja ni vedno enostavno pravilno prepoznati; pomembno oviro pri odkrivanju predstavlja dejstvo, da se običajno dogaja v odsotnosti učitelja. Pa vendarle je nasilje med mladimi v večini primerov javni dogodek: dogaja se v navzočnosti vrstnikov in ti lahko kot opazovalci zavzemajo različne vloge ter s tem pomembno določajo verjetnost ponavljanja tovrstnega nasilja v prihodnje.

»Če otrok drugemu nameni zbadljivko, morda za to uporabi socialna omrežja, ga odrine ali brcne, so v nekem kontekstu to lahko okoliščine odraščanja. Vendar tudi to močno vpliva na varno in spodbudno učno okolje, zato moramo imeti kot družba res ničelno toleranco do takšnih pojavov,« opozarja Slokan. Izkušnje strokovnjakov so, da če pri otroku neprimernega vedenja ne omejimo takoj, ko ga opazimo, nam račun za to lahko izda šele čez leta, ko je pravzaprav že prepozno.

Policija se vsako leto vključi v okoli 100 do 130 primerov, a zavedati se je treba, da je to represivni organ, ki ukrepa v skrajni sili. Vsekakor je prvenstvena naloga policije, da na tem področju deluje preventivno. Ta je izredno pomembna, saj ko se enkrat na tem področju gasi požar, smo že prepozni.
»Če se o tem ne pogovarjamo, se zdi, da tega problema ni. Smo v obdobju tranzicije, problema se zavedamo, se ozaveščamo, ukrepamo, sodelujemo z drugimi deležniki. Ko bomo sprejeli vse ukrepe, bomo dosegli normalno raven,« poudari Slokan.

Dr. Stanka Lunder Verlič, direktorica urada za razvoj in kakovost izobraževanja, se strinja, da nasilje med šolarji in vrstniki v našem prostoru in času ni nekaj novega. »Pojavne oblike nasilja se spreminjajo in hkrati tudi naš odziv nanje, tako staršev kot strokovnih delavcev in ostalih akterjev. Dejstvo pa je, da je tempo življenja staršev drugačen kot pred leti. Časa za aktivno preživljanje časa z otroki je manj, zato se na vrtec in šolo prelaga veliko odgovornosti tudi s tega vidika.« Ker je cilj izobraževanja dober učni dosežek, poudarja, da je dokazana povezava med dobrim uspehom in varnim ter spodbudnim učnim okoljem.

Poseben izziv za strokovnjake so tudi sodobna socialna omrežja. Sogovornika namreč opozarjata, da je v družbi še vedno premalo zavedanja, da se fizično nasilje začne z verbalnim. In če je nekoč bilo verbalno nasilje slišati, se danes to dogaja prek socialnih omrežij.

»Okolica je nekoč videla nasilneža v šoli, danes pa se je to preselilo v otroško sobo, kjer prek viberja, whatsappa in drugih omrežij sošolcem pošljem, da je Simon Slokan največja budala. Trije dajo zraven smeške, štirje všečkajo in žrtev je tako neprimerno bolj izpostavljena. Takšen način obračunavanja ima dve novi dimenziji: tega nikoli več ne moremo izbrisati in obračunavanje s posamezniki je zdaj skupinsko, prej pa je bilo individualno,« izpostavi Slokan.

Ničelna toleranca do verbalnega nasilja

Končni cilj izobraževanja so učni dosežki, pa vendar je znana korelacija med njimi in pozitivnim odnosom do sveta, okolja, do življenja, dobrega počutja v šoli. Vse to se namreč kaže pri učnih dosežkih.

Ukrepi ministrstva za izobraževanje temeljijo predvsem, kadar se vključi inšpekcija, zato bi bilo navajanje teh podatkov lahko zavajajoče, opozarja Lunder Verličeva ter izpostavlja, da šole in vrtci večino primerov nasilnega vedenja rešijo sami. »Imajo svoje postopke, svetovalno delo, ki je v slovenskem prostoru unikum in nam veliko pomaga. V nasprotju z drugimi evropskimi državami, ki imajo zgolj strokovne centre, ki se po potrebi vključujejo, so svetovalni delavci vzpostavljeni na ravni vsake vzgojno-izobraževalne organizacije.«

»Zavedamo se, kako zelo pomembna je psihosocialna struktura v vrtcu in šoli. Prav zaradi naštetega ni zaman, da se v zadnjem obdobju medresorsko tesno povezujemo. Ko vrtec ali šola ne zmore sama reševati zadev, nujno potrebuje zunanje svetovalce. Zelo pomembni so pedopsihiatri, ki imajo pri obravnavi primerov več pristojnosti, kot jih imamo vzgojno-izobraževalne institucije. Jasno mora biti, kaj je v domeni vrtca, šole, centrov za socialno delo, zdravstvenih ustanov in na koncu policije,« Lunder Verličeva opiše pozitivne spremembe.

Simon Slokan je glede nasilja med vrstniki jasen: prvi signal, da v današnjo družbo ne spada prav nobena vrsta nasilja, morajo dati starši s pozitivnimi smernicami, strpnostjo in resnično ničelno toleranco že do verbalnega nasilja svojih otrok. »To je poudarek, ki ga želimo doseči tudi z medresorskim usklajevanjem. Otrok, ki se vede nasilno in mu nihče jasno ne pove, da je to nesprejemljivo, bo takšno vedenje v najstniških letih nadaljeval. Ko bo po tridesetih letih postal nasilen tudi do staršev, bomo šele ugotovili, da se že vse življenje tako vede. A mu nihče ni jasno povedal, da so njegova dejanja v civilizirani napredni družbi nesprejemljiva.«

Dodaja, da se je napačno odzvati le ob pojavu fizičnega nasilja, saj se s tem lahko nekdo brani, potem ko je bil dolgo časa pod psihičnim pritiskom vrstnikov. »Brez pravega in poglobljenega pristopa lahko nastane dvojna škoda – najprej je otrok žrtev vrstnikov, na koncu pa je še kaznovan, ker se je po svoje uprl takšnemu vedenju.«
Sogovornika sta si edina, da nam otrok z nasilnim vedenjem tudi nekaj sporoča, pa tega ne zaznamo, zato je toliko bolj pomembno ukrepanje in medresorsko sodelovanje.

Kakšna je pravzaprav vloga policije, kajti navadno gre pri obravnavi nasilja za mladoletnike, celo mlajše od 14 let, ki kazensko niso odgovorni?

Slokan pojasni: »Vlogo policije moramo vedno gledati z dveh stališč. Poznamo jo kot represivni organ, a veliko energije namenjamo preventivi, ozaveščanju, to je naša glavna vloga. Otroci do 14. leta niso kazensko odgovorni za nobeno stvar, a je pomembno, da sodelujemo pri svetovanju šolam in tudi staršem, kaj se lahko primeri, če denimo 12-letnik že močno prekorači mejo nasilnega vedenja. Mogoče na splošno največkrat delamo napako le, ker gledamo otroka danes, ne ukvarjamo pa se z vprašanjem, kaj se lahko zgodi v prihodnje. A da ne bo pomote: to ni merilo, ni niti znanstveno dokazano, je pa verjetnost, da se odklonska ravnanja, ki jih otrok počne danes, nadaljujejo tudi v prihodnosti, morda le v drugi obliki.«

Ven iz razreda!

Ko se pogovarjamo o posledicah medvrstniškega nasilja, ne moremo mimo samomorov ali poskusov samomora. »Ko otrok v stiski zaužije tablete, smo že prepozni. To moramo prepoznati prej in se o tem pogovarjati. Ne smemo dopustiti, da pride do primera, ko otrok, ki je žrtev nasilja vrstnikov, stori samomor, pa so potem vsi presenečeni, kako je bilo kaj takšnega sploh mogoče, saj nihče ni zaznal njegove stiske,« razmišlja Slokan. Lunder Verličeva pristavi, da izkušnje iz prakse kažejo na večjo odzivnost, kar je vzpodbudno, saj se meja nasilnega vedenja kaže že v vrtcu.

V okvir varnega in vzpodbudnega učnega okolja so zdaj vključeni tudi priseljenci, kar predstavlja še poseben izziv tako za šolnike kot širšo družbo. Pomembno je, da imajo tudi ti otroci zagotovljene enake izobraževalne razmere, saj se bodo le tako lahko uspešno vključili v družbo. Prav strah pred priseljenci, ki se pojavlja pri starejših, nikakor ne more pozitivno vplivati na otroke, če so vzgajani v družbi, da drugačnost ni sprejemljiva. Varno in spodbudno učno okolje se, tako pravita sogovornika, začne že precej pred vstopom v šolo, najprej za domačimi stenami in v vrtcu.

Če se vedenje in nasilje otrok z leti ni spremenilo, pa se je gotovo spremenilo sprejemanje družbenih norm. Nekoč sta bila tako policist kot učitelj spoštovana, danes pa del družbe in posameznikov ne priznava več nobene avtoritete. Živimo v obdobju, ko ni zaupanja v noben družbeni sistem, vsak ve, kako bi morala delovati sodišča, kako bi morali zdravniki opravljati svoje delo, tudi vzgojno-izobraževalni sistem ni izjema. »Izjemno pomembna je vloga staršev. Najtežje je, ko naletiš na oviro, tega je sicer malo, in je za šolski prostor veliko težje, kot če so starši naklonjeni reševanju problematike,« opozarja sogovornica.

Če je nekoč učenec preveč motil pouk in ostale učence, ga je učiteljica enostavno poslala iz razreda. To je bil vzgojni ukrep, ki se ga večina sankcionirancev spominja kot uspešnega, saj je pogosto zalegel. Danes učiteljica te pravice nima več, saj mora nekdo po pravilih poskrbeti za učenca, ki vedri pred vrati učilnice. To je sicer le eden od primerov, kako težko je včasih krmariti med vse večjimi pravicami, ki jih imajo otroci, in močjo učiteljev, ki pa imajo glede sankcije vse manj manevrskega prostora.

Sogovornika ob tem izpostavljata, da je seveda prav, da se govori o otrokovih pravicah, a se ne sme pozabiti tudi na dolžnosti, predvsem, kot dodaja Slokan, je problem v sistemu družbenih vrednost, »ki je danes tam, kjer je«.

»Vsak ima glede tega svojo percepcijo. Zadnjih dvajset let smo se veliko pogovarjali o pravicah in manj o obveznostih, se pa to prenaša na otroke. Otroci se danes zavedajo zlasti pravic, manj pa obveznosti. Starši bi morali prvi vedeti, da so vrednostni sistemi in pozitivne družbene vrednote tisti, ki lahko kaj spremenijo na bolje. Spoštovanje je ena temeljnih vrednot, začne pa se že pri vzgoji otrok. Takoj, ko otrok pride v fazo, kaj je prav in kaj je narobe, se je treba temu posvetiti. Pa ne samo družbenim vrednotam, tudi zavedanju odgovornosti. Pozitivne vrednostne sisteme jim je treba dati z zgledom, da bomo imeli rezultate čez deset ali več let. Ne moremo pa se zdaj še deset let pogovarjati, nekje je treba začeti.«

Če šola in vsi deležniki vzpodbujajo varno in prijetno šolsko okolje, otrok se obnaša odklonsko, starši pa v šolo pridejo kot njegovi zagovorniki, češ da so mu zaradi sankcije kratene pravice. Otrok dobi signal, da je ravnal prav?

»To je res in s tem se v celoti strinjam. Ključno sporočilo je, da je etika odgovornosti premalo izpostavljena v naši družbi. Izobraževalni sistem je le del tega. Zakonodaja je jasna, govori seveda o pravicah, tudi o pravici do varnega in vzpodbudnega učnega okolja, da otrok doseže največ, kar lahko. Hkrati pa je v njej jasno določeno, da je toleranca do kakršnega koli nasilja ničelna. Zato je treba vključiti tudi starše, da razumejo, kako pomembna je njihova pripravljenost za sodelovanje,« pojasni Lunder Verličeva.

Napačne superge – povod za nasilje

Na vprašanje, kaj je največkrat povod za nasilje – je to socialni status žrtve, rasa, vera –, Slokan odgovarja: »Bom šel še bolj v skrajnost. Danes smo prišli do točke, da je nesprejemanje drugačnosti prestopilo že vse meje. Lahko imava isti socialni status, pa ima eden superge adidas, drugi nike, in je to za nekoga že povod za nasilje. Nesprejemanje in netoleranca sta se izredno razširila. Včasih so zadeve res bizarne.«

Otroci se večkrat niti ne zavedajo, kakšne posledice ima to za posameznika, in prav zato je v takšnih primerih vloga staršev ključna. Oni so tisti, ki morajo otrokom ustvariti svet, ki bo strpen in spoštljiv do vsakogar.

»Otrok, ki vrstnika v nekem trenutku odrine, češ da mu nič ne pomeni, že lahko ustvari določeno travmo. Takšno sporočilo otroka lahko pahne v stisko, saj v fazi odraščanja potrebujejo socialno bližino vrstnikov. Seveda to še ni usodno, a so primeri, ko se je začelo s takšnim izključevanjem, nadaljevalo še s hujšimi oblikami psihičnega pritiska, končalo pa s samomorom ali poskusom samomora. Ravno zato poudarjam, da je treba biti pozoren in ustrezno ukrepati že ob prvih znakih vsakršnega pojava nasilja,« sklene Simon Slokan. ●