Tretja razvojna os: šola, ki je drago stala – in ni nič naučila

Ko smo v državnem zboru ustanovili preiskovalno komisijo za ugotavljanje politične odgovornosti pri gradnji Teša 6, je marsikdo dejal, da je to brez veze, saj je denar že izginil, in nihče, predvsem pa v korupcijski kriminal vmešani politiki, ne bo odgovarjal. Moj odgovor je bil, da sta policija in tožilstvo v Celju naredila odlično delo vsaj za tiste, ki so bili neposredno vmešani v kriminal. Čakamo še na sodišče. Politično odgovornost pa morajo kaznovati volivci na volitvah.

Z dvomljivci, ki so se spraševali o smiselnosti preiskave o Tešu 6, smo se strinjali o enem: če nič drugega, bo poročilo o zlorabah pri Tešu pokazalo vzorec sistemske korupcije, kako se v prihodnje ne sme delati in s čim se ne smemo strinjati.

Pa je bil učinek res takšen? Žal ne! Vse kaže, da so pritiski nekaterih lobijev tako veliki, da se vzorec Teša vztrajno ponavlja, ne glede na to, koliko nas stane – v finančni, okoljski, socialni ali kulturni ceni!

Trenutno se v Sloveniji načrtuje ali izvaja nekaj velikih projektov, pri katerih bi morali biti pozorni na opozorila, ki jih je prineslo poročilo o Tešu. A opažam, da so bila opozorila komisije s tem, ko jih je DZ potrdil, povsem prezrta. Stara praksa izsiljevanj lobijev se nadaljuje, politiki pa se tem izsiljevanjem ne upajo ali nočejo upreti.

Kako se nadaljuje vzorec Teša 6, bom prikazal le na enem primeru, ki mi je najbolj znan: severni del 3. razvojne osi (3. RO) od avtoceste do Velenja. Tu je namreč skoncentrirano za cel učbenik primerov, ki kažejo, da nas »šola Teša 6« drago stane in da se iz nje nismo nič naučili. Pri tem ne gre za vprašanje o sodobni in kakovostni prometni povezavi Koroške s Slovenijo, ki jo vsi podpiramo in smo prepričani, da že desetletja zamuja, ampak za vprašanja, kakšna povezava, kje naj poteka ter kolikšno socialno, prostorsko in finančno ceno je treba in smiselno plačati.

Da poenostavim: obstajata dve glavni varianti ceste, okrog katerih obstaja konflikt. Ena je povezava Velenja s priključkom na Arji vasi (F6), druga pa na priključku v Šentrupertu (F2-2). (Je še nekaj podvariant, o katerih tu ne bom.) Neznani (?) lobiji pritiskajo, politika pa se (u)klanja različici F2-2, čeprav dejstva in spoznanja stroke kričeče očitno govorijo v prid priključku na Arjo vas.

Demonizacija in stroški

In kako to gre? Tako kot pri Tešu je tudi tu osnovni mehanizem politika pritiskov in demonizacija vsakogar, ki poskuša dobiti odgovor na posamezne nelogičnosti pri projektu; vsakogar, ki ima kakšno za izsiljevalce neprijetno vprašanje ali opozarja na katastrofo, ki jo bo prinesel tako »načrtovani« projekt. Kot so pri Tešu vsakogar, ki je opozoril na kakšno nepravilnost, obsodili, da bo kriv za pomanjkanje elektrike v Sloveniji, da krade delovna mesta ljudem in podobno, smo vsi, ki bi želeli strokovno pojasnilo o posameznih nejasnostih pri 3. RO, krivi za stiske in brezposelnost Korošcev, ker zaradi nas Korošci ne morejo v Ljubljano; krivi za to, da se je število mladih v regiji zmanjšalo za 40 odstotkov, da BDP zaostaja za slovenskim povprečjem itd. Itd. Skratka, z vsakim zastavljenim vprašanjem postaja spraševalec večji sovražnik Koroške.



In katera so ta vprašanja? Tu jih ne postavljam zato, da bi me z odgovori poučili o moji destruktivnosti, ampak zato, ker, morda zaman, pričakujem skupaj z drugimi kakšen strokovni odgovor.

Zakaj se zagovarja varianta, ki je v nasprotju tako s strategijo prostorskega razvoja Slovenije kot tudi s prometno strategijo in z večinskim mnenjem stroke, po kateri naj bi se Koroška povezala z regijskim centrom Celje prek Arje vasi? Ko so pred leti predstavljali to cesto, so Korošcem govorili, da bodo s to cesto hitreje prišli na delo v Celje. Zdaj pa so na povezavo s Celjem pozabili in razlagajo, kako Korošci težko pridejo do Ljubljane. O vprašanjih vizije bi se morala opredeliti ministrica za infrastrukturo.

Zakaj država zagovarja priključek v Šentrupertu, ki bo vsaj 200 milijonov dražji od priključka na Arjo vas, ki je bistveno cenejši? Problem, ki bi se mu moral posvetiti minister za finance.

Zakaj zagovorniki ceste na Šentrupert (F2-2) vztrajajo pri tem, da bodo uničili 100 hektarjev dobre kmetijske zemlje več, kot bi je v varianti skozi Arjo vas (F6)? Kmetijsko ministrstvo je temu nasprotovalo že pred leti. Kaj pa sedaj?

Kaj pa stiske in usode prebivalcev, vpletenih v ta projekt? Cesta na Šentrupert bo povzročila rušitev skoraj 150 objektov, od tega tretjino stanovanjskih hiš, cesta na Arjo vas pa manj kot deset, od tega tri stanovanjske hiše. Koga naj bi skrbel ta problem, ne vem. Najbrž vlado RS v celoti, če ima kaj občutka za ljudi.

Ali je kdo naredil analizo okoljskih problemov? Cesta na Šentrupert bo povzročila vrsto okoljskih problemov, ki jih ta trenutek ne bom našteval – jih je preveč –, cesta na Arjo vas pa le nekaj dodatnih, saj tam že poteka regionalna cesta. Ali je minister za okolje in prostor seznanjen? In kakšni so njegovi odgovori?

Vtis, da se nekaj rešuje, in zakulisje

Premislek za vse, predvsem za Korošce: zakaj izbrati različico ceste, ki se bo gradila šest let, namesto tiste, ki bi bila lahko končana v letu in pol? Predvsem pa bi pričakoval pojasnilo Mladinske iniciative za tretjo razvojno os in njenega predsednika, ki vsak dvom o njegovem izboru (F2-2 – torej časovno bistveno daljšo gradnjo) označi za zaviranje napredka Koroške.



Morda še razmislek o prihodnosti: ali je plačljiva avtocesta res prava rešitev za Koroško? Če malo špekuliram: prej ali slej se bo začelo s plačevanjem cestnine; dvomim, da bodo prebivalci to plačevali, verjetneje je, da se bodo obnašali »racionalno« in se še naprej vozili po regionalni cesti. Ali ne bi torej bilo bolje, da bi regionalno cesto razširili, posodobili v skladu s sodobnimi znanji – tako kot to delajo države, ki se soočajo s podobnimi ali hujšimi gradbenimi/prostorskimi izzivi?

Načel sem le nekaj osnovnih problemov. Namen tega pisanja ni prikazati celotne slike, ki nastaja v konfliktu med apetiti raznih lobijev in potrebami prebivalcev – tako Savinjske doline kot Koroške –, ampak je poskus vzpodbuditi resno javno razpravo o tem, ali bomo v Sloveniji nadaljevali s »praksami Teša 6« ali soglašali s sistemsko korupcijo. Podobnosti so očitne: v javnosti se ustvarja videz, da se nekaj rešuje, pogovarja, obenem pa se v ozadju nemoteno izvaja katastrofalen projekt. Iz »šole« Teša 6 vemo tisti, ki smo se kaj naučili, da bo to kmalu pripeljalo do točke, ko bodo rekli: »V ta projekt smo vložili že toliko sredstev, da ga več ne moremo ustaviti.«

Medtem ko se prerekamo o lokaciji avtoceste, se v ozadju mirno izvaja natančno to, kar so si lobiji zastavili. Da je zanje že vse jasno in končano, potrjuje tudi uredba, s katero je še vlada Mira Cerarja na hitro in potihem uničila vodne vire – zgolj zato, da bi imeli gradbeni baroni in tisti za njimi manj problemov. V obrazložitvi vlada zapiše, da je bila uredba o vodovarstvenem območju za vodna telesa vodonosnikov za območja občin Šmartno ob Paki, Polzela in Braslovče prioritetno pripravljena zaradi predvidene gradnje tretje razvojne osi. In to le nekaj mesecev po tem, ko je državni zbor uvrstil zaščito pitne vode v ustavo!

Ali naj pričakujem, da bo eden od naslednjih sklicev državnega zbora zahteval ustanovitev preiskovalne komisije za politično odgovornost pri gradnji tretje razvojne osi?

Matjaž Hanžek, sociolog, nekdanji predsednik državnozborske preiskovalne komisije o Tešu 6