Dve tretjini ptic in čreda bivolov na enem mestu

Deponija, na kateri so nekoč odlagali odpadke, nastale pri predelavi sladkorne pese v sladkor, je zdaj valilnica življenja. Na stotine velikih in malih ptic si spleta gnezda v ločju, ki odganja iz plitvih bazenov, v katere je nekoč iz ormoške tovarne sladkorja pritekala brozga organskih ostankov. Gosta juha nevretenčarjev, ki so se zaredili v zamočvirjenih bazenih, je izborna samopostrežba ptičjemu življu, med katerim se leno pase pri nas redko videna čreda vodnih bivolov.
Zdi se, kot da smo, v opoldanski pripeki, ki jo nad močvirno vodo komaj zgane kakšen vetrc, prišli na kakšno azijsko polje, v katero se je vkopala čreda teh črnih kopitarjev. A tu, v Ormoških lagunah, jih ne redijo zaradi riža, ampak, lahko rečemo, zaradi ptic. Naravni rezervat, ki ga je iz tako rekoč zamirajočega industrijskega okolja premišljeno ustvarilo Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS), je postal zaokrožen ekosistem, ki se napaja z vodo iz poleg njega leno tekoče Drave.

Paradoks tega močvirnega sveta, v katerem obiskovalca nenehno preseneča lepota ptičje raznolikosti, je, da je pravzaprav dvignjen od okoliških kmetijskih zemljišč, ker so proizvajalci sladkorja deponijo umetno nasuli ter nato v njej izkopali bazene, da se odplake ne bi mešale s podtalnico. Tako je ta mali ekosistem še danes ločen od podtalnice in zato so cevi, po katerih so naravovarstveniki vanj speljali dravsko vodo, njegova bistvena vez z življenjem, pripoveduje Dominik Bombek, profesor in magister biologije, ki skrbi za obiskovalce in – seveda – rezervat na 66 hektarih, od katerih je dobra polovica pod vodo.

Rogovi in perje v sozvočju

Vodni bivoli, okrog katerih se zadržuje največ ptic, s pašo pomagajo vzdrževati nizko vegetacijo v plitvih bazenih ter na njihovih robovih in nasipih. Čeprav pri nas skoraj neznan, ena čredica obstaja le še v Murski šumi, je vodni bivol ena najstarejših vrst udomačenih živali. Široki parklji mu pomagajo, da se mu pri hoji po zelo mehkih tleh ne ugreza. Idealen partner naravovarstvenikom iz DOPPS pa je tudi zato, ker je fiziološko zelo dobro prilagojen za prebavljanje s kakovostnimi snovmi osiromašene krme, ki jo predstavljajo sicer bujno rastoča rogoza, trstika in šaš. Trava, kakršna bi zadovoljila domačo ciko, v zamočvirjenih tleh pač ne raste. Vamp vodnega bivola pa poseljuje večja količina celulitičnih bakterij, ki mu pomagajo prebaviti to manjvredno krmo.
Da so ti okorni kopitarji, ki bolje plavajo, kot tečejo, odlična pašna delovna sila, ki človeku prihrani veliko ur dela s kosilnico, so spoznali avstrijski okoljevarstveniki že pred našimi. Ti so po čredo desetih bivolov pred šestimi leti odšli v avstrijski narodni park Nežidersko jezero (Neusiedler See) na meji z Madžarsko. V Ormoških lagunah se dobro počutijo, saj je čreda že narasla na 16 osebkov, ki jih od preveč radovednih obiskovalcev loči žična ograja pod napetostjo.
Z navzočnostjo bivolov narašča tudi število ptic, saj kopitarji s tacanjem po blatnih bregovih med drugim izdatno mešajo zemljo in v tej godlji mulja, blata in vode je vedno dovolj hrane za ptice. Poleg tega njihovi iztrebki privlačijo žuželke, ki so prav tako dobrodošle na ptičjem jedilniku. Tako čredica azijskih prežvekovalcev, ki pozimi, ko ni sveže krme, pospravi kakšnih sto bal suhega sena, mimogrede ustvarja še idealen habitat za ptice.
Manj dobrodošli so kupi kašastih iztrebkov, bivol je pač krava, za tiste obiskovalce, ki pozabijo, da je treba gledati tudi pod noge. Večina vodenih ogledov, ki jih rade naročijo šolske in druge izobraževalne ustanove, sicer ne poteka neposredno po pašnih površinah za bivole, ampak po krožni poti okrog šestih bazenov, bolj ali manj napolnjenih z vodo, zaradi katerih si je nekdanja deponija prislužila ime Ormoške lagune. Na vsakih nekaj sto metrov so postavljeni odsluženi zabojniki, ki so jih predelali v opazovalnice za ptice. Ti plašni letalci namreč ne marajo človekove družbe v svoji neposredni bližini, nekateri se zaradi nje celo odselijo za vedno, zato jih je lažje opazovati skozi majhna okna. A tudi skoznje se nam tisti dan ni prikazala črna štorklja, ki v nasprotju s svojo belo sorodnico rada prebiva v bolj odročnih predelih.

Komarji, blato in vodne ptice

Najbolj primeren čas za opazovanje so jutra, ko je dan še svež in je tudi ptičja dejavnost intenzivnejša, a tudi v opoldanski pripeki je na nebu nad lagunami vsak hip kaj novega, čeprav na prvi pogled ni videti nič posebnega. Nad trsjem, ki ga maje šibak veter, se spreletava kačji pastir, bogve katere izmed kakšnih 40 tu živečih vrst, slišati je čofot ptic, nekaj rjavega se spušča v ločje. Vsake toliko se iz njega dvigne kakšna mogočna ptica, kot je velika bela čaplja, in čofne nazaj v zelenilo.
Ta kraj je zanjo, kakor tudi za veliko rjavo čapljo, ki je lani prvič v Sloveniji uradno zabeleženo gnezdila prav tu, gotovo rajski; enako velja za pritlikavega kormorana, ki ga pred 30 leti skoraj ni bilo mogoče videti, zdaj pa se v lagunah pojavlja že vse leto; v dosegu njihovih kljunov so paglavci ter večje in manjše ribice, ki v lagune priplavajo z vodo po ceveh iz Drave, s katero naravovarstveniki uravnavajo ritem življenja v njih. Spomladi spustijo vanje nekaj več vode, da omogočijo gnezdenje račjim vrstam, jeseni pa znova priprejo ventile, da se osušijo območja in nastanejo otočki, na katerih številne vrste pobrežnikov z dolgimi kljuni in na še daljših nogah pobirajo iz blata nevretenčarje.
Tako upravitelji posnemajo neki ritem narave, v katerem se izraža modrost, človeku še vedno tuja, da posamična življenja ne obstajajo. Vsak organizem je odvisen od celotnega sistema in ne more obstajati brez pretoka kemikalij in energij, brez podpore celotne skupnosti. Tako so sestavljeni zaključeni majhni in veliki življenjski sistemi in naravovarstveniki DOPPS to vedo. Zaradi strokovnosti in dotedanjega zglednega sodelovanja s prvotno lastnico zemljišča lagun Tovarno sladkorja Ormož (TSO) je društvo tudi dobilo široko podporo doma in v tujini pri prizadevanjih za vzpostavitev naravnega rezervata na tem območju.
Takoj po odločitvi, vezani na evropske kvote, leta 2006 o ustavitvi tovarne, ki je v prejšnjem stoletju dajala kruh 450 zaposlenim ter 200 sezonskim delavcem in številnim kmetom na slovenski in hrvaški strani meje, sta DOPPS in TSO predlagala preureditev območja v naravni rezervat, sicer bi že takrat pomembno ptičje zatočišče v letu ali dveh propadlo. Predlog je podprla vlada, večinska lastnica, nizozemska družba Royal Cosun, pa se je z idejo strinjala in je leta 2010 bazene predala v last in upravljanje društvu.

Česa takšnega še ni bilo

»Ko je direktor TSO obvestil nadzorni odbor, da bi uničenje bazenov pomenilo pravo katastrofo za ptice, se je zgodilo nekaj posebnega, česar nisem doživel še nikoli prej,« je takrat izjavil predsednik nadzornega sveta TSO Hans Hogeweg. »Ne da bi sploh vprašal o finančnih posledicah tega, se je odbor v nekaj minutah odločil, da zemljišče brezplačno podari društvu.«
V resnici se je že mudilo, pravi Dominik Bombek, saj so se lagune že tako zarasle, da je zeleni pokrov pokril vse vodne površine, in to celo v prvem izmed šestih bazenov, kjer voda ponekod sega tudi do poldrugega metra visoko. Mokrišče bi se v nekaj letih zaraslo, s tem pa bi izginila še ena postojanka za ptice selivke, na kakršnih se med svojimi selitvami ustavljajo, da se odpočijejo in nahranijo.
Sezonske selitve so ena največjih značilnosti ptičjega roda, ki je le v redkih primerih sposoben selitev opraviti v enem samem letu. Velika večina od več kot 50 milijard ptic je na dolgi poti odvisna od prav takšnih postojank, kot so Ormoške lagune, pomembne za dobre tri četrtine vseh v Sloveniji evidentiranih ptičjih vrst, ki vsako jesen dvignejo krila proti jugu in se spomladi znova vračajo po tako imenovanem črnomorsko-sredozemskem koridorju. Takšna mokrišča so ključna za ohranjanje populacij vodnih ptic, kot so – tudi najštevilnejši prebivalci Ormoških lagun – pobrežniki in race.
Poleg njih so med večinskimi prebivalci ločja v tem času še mali ponirki; redkejšega velikega ponirka tisti dan ni bilo na spregled, so se pa v bližini spreletavale tukalice in bele čaplje, kot je ptičjo predstavo v daljavi skozi daljnogled z lahkoto prebiral biolog. Ob tem velja povedati, da je opazovano območje v resnici zelo veliko, zato upravitelji priporočajo poleg močnejše, neprepustne obutve in, žal, obveznega repelenta proti komarjem tudi daljnogled, ki močno olajša opazovalne užitke. Zaradi velikosti terena imajo težave z evidentiranjem ptic celo usposobljeni ornitologi, ki jih sicer popisujejo v rednih desetdnevnih intervalih.
Ugotovili pa so, da se – potem ko je po ustavitvi proizvodnje sladkorja presahnil vrelec organskih hranil za življenje lagun in je začelo usihati tudi število vodnih ptic – življenje znova bohoti in brbota. Hkrati se povečuje število obiskovalcev, poleg šolskih skupin, v okviru katerih si je lani lagune ogledalo okrog 700 mladih, je prišlo na ogled ptic še vsaj 2000 posameznikov. Skupaj z znamenito ormoško kletjo, ki se spušča kar 25 metrov pod zemljo, odlično zasnovanim parkom v središču mesteca, ki se je razvijalo predvsem zaradi sladkorja iz TSO, in še čim bi lahko lagune z vodnimi pticami in drugimi živalskimi vrstami, že omenjenimi bivoli ter bobri, vidrami, avtohtonimi želvami močvirskimi sklednicami, postale ena izmed turističnih zanimivosti regije.
»A le do določene meje,« opozarja okoljevarstvenik. »Turistični vrvež ne bi smel preglasiti tišine, v kateri se ptice še lahko brezskrbno oglašajo.«