V nadaljevanju preberite še:

Na njej je maraton sicer potekal že na olimpijskih igrah v Londonu šestnajst let prej, vendar se je kasneje daljava še nekajkrat spremenila. Letos torej praznujemo stoletnico tega maratona in dokončne maratonske razdalje.

V začetku letošnjega avgusta bo v Parizu spet olimpijski maraton. Tekli ga bodo po težki trasi, ki sovpada z enim ključnih trenutkov v francoski revoluciji: petega oktobra 1789 se je več tisoč oboroženih žensk zaradi revščine odpravilo na pohod nad Versailles. Letos, 235 let kasneje, bodo po tej poti najprej tekli maratonci, dan za njimi pa še maratonke.

Maraton je vedno povezan s številkami. Z mitologijo. Z zgodovino. S simboliko.

Tudi jaz sem že dolgo nazaj padel pod njegov vpliv.

Nekaj dni pred letošnjim maratonom v Radencih, »najstarejšim maratonom v jugovzhodni Evropi«, sem uredniku Sobotne priloge, s katerim me že dolgo druži tudi navezanost na vztrajnostni tek, poslal naslednje sporočilo: »Spoštovani urednik; to soboto se odpravljam v Radence, da tam s sinom skušam odteči maraton, ki sem ga na istem mestu prvič tekel z očetom leta 1984, torej pred štirimi desetletji. Radenci so lahko peklensko vroči. Morda odstopim, morda izdihnem, morda pa pridem do cilja. Bi te, če se zgodi tretje, zanimal članek o štirih desetletjih mojega maratonskega teka?«

Čez nekaj časa je prišel odgovor: »Dragi Samo, če umreš, bom napisal jaz, če preživiš, pišeš sam. Maratoncev, ki so to počeli 40 let, najbrž ni prav veliko?«

Odpisal sem mu: »Da, redki so Slovenci, ki so pretekli maraton v razmiku štirideset let. Sam vem samo še za enega …«

»Kdo je drugi?«

»Peter Macuh, ki je odtekel tudi vse 'Lublance'. Radence je odtekel že dve ali tri leta pred menoj in maratone teče še danes.«

V soboto smo se potem v družinski zasedbi odpeljali v Radence.

Preživel sem in to je moja zgodba.

Teči ali ne teči maraton

Mnenja o cestnem maratonu, njegovi smiselnosti, njegovi misterioznosti in izmuzljivosti so, milo rečeno, zelo različna. Prijatelj in večkratni maratonec Igor Mandić, s katerim skupaj enkrat tedensko tečeva že več kot dve desetletji, je med enim od tekov rekel takole: »Zakaj le bi človek tekel maraton? Nobenega racionalnega razloga ni za to. Nobenega.«

Prijatelj Boštjan Videmšek, novinar in seveda tudi večkratni maratonec, je na vprašanje glede skrivnosti maratona pred leti odgovoril naslednje: »Misterij maratona je PR in širši kompenzacijski proces srednjega in višjega srednjega razreda, ki išče fizične meje v brutalno varnem okolju. Ostalo je stvar treninga.«

Moja žena Renate, ki mi je pred leti za petdeseti rojstni dan podarila skupni gorski ultramaraton, je že pred časom pribila tole: »Ne bom več tekla po cesti. Moja kolena glasujejo proti.«

Tudi moj sin Jan je pred tremi leti poleti na dan zaključka Slovenske planinske poti, pod Skuto, ko sem ga nagovarjal h kakemu prihodnjemu cestnemu maratonu, mimogrede izjavil naslednje: »Cestni maraton se vleče. To me ne zanima.«

Z vsemi štirimi se strinjam. Vendar pa se strinjam tudi z Emilom Zatopkom, olimpijskim zmagovalcem v teku na pet in deset kilometrov in tudi v maratonu v Helsinkih 1952, ki je rekel tole: »Če bi rad tekel, teci eno miljo. Če bi rad drugačno življenje, teci maraton.«