Negotova prihodnost založništva v javnem interesu

V javni pobudi slovenskih knjižnih založnikov, ki delujejo v javnem interesu, najprej opredeljujemo zgodovino in genezo ureditve javnega sofinanciranja izdajanja knjig v slovenščini in statusa založb, ki ga izvajajo, v nadaljevanju pa podamo konkretne predloge glede stabilnejše prihodnosti založništva v javnem interesu.

Založniška dediščina

Sodobno slovensko knjižno založništvo je nastalo sredi 19. stoletja z ustanovitvijo Družbe sv. Mohorja v Celovcu leta 1851 in pozneje Slovenske matice v Ljubljani leta 1864. Ti založbi sta obstali vse do današnjih dni. Založbe, ki so nastale po koncu druge svetovne vojne, so na začetku devetdesetih let 20. stoletja vstopile v proces privatizacije, do danes pa sta se na področju splošnega založništva ohranili zgolj Mladinska knjiga z vključeno Cankarjevo založbo in založba Družina.

Vse druge založbe iz povojnega obdobja so bodisi izstopile iz rednega knjižnega izdajanja bodisi propadle ali pa obstajajo kot majhne založbe, ki so manj vidne v slovenskem knjižnem prostoru.

Osemdeseta in devetdeseta leta

Ob koncu osemdesetih in v devetdesetih letih ter tudi pozneje je na novo nastalo nekaj zasebnih založb, društev in zavodov, posvečenih izdajanju knjig v slovenščini, še posebej izdajanju knjig slovenskih avtorjev in zahtevnejših prevodov. Vendar njihovo javno financiranje, čeprav so delovali in še delujejo v javnem interesu, nikoli ni bilo celovito urejeno.

Podporna sredstva so bila namenjena predvsem neposrednemu izidu knjižnega naslova, ne pa delovanju založbe nasploh. Sprva je podporo razporejala Kulturna skupnost Slovenije, kasneje pa Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Programsko financiranje in neurejeno financiranje splošnih stroškov založb

Na začetku tretjega tisočletja, natančneje leta 2003, je prvič prišlo do tako imenovanega programskega financiranja izdajanja knjig v javnem interesu. To je približno dvajsetim izbranim založbam s primernim in potrjenim programom omogočilo enoletno financiranje predvsem produkcije knjig, ni pa v občutnejši meri pokrivalo stroškov delovanja založbe. Naslednje leto se je to razširilo v triletno financiranje (2004–2006), pozneje, že v okviru Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, pa v štiriletno financiranje, ki smo mu priča tudi danes.

Tudi v aktualnem obdobju 2024–2027 se financiranje splošnih stroškov delovanja založb pokriva zgolj v manjši meri.

Posledica neurejenega financiranja splošnih stroškov založb

Neurejeno financiranje delovanja založb, ki izdajajo nekomercialni knjižni program v javnem interesu, je imelo pomembne posledice za smeri njihovega razvoja. V okviru prve smeri so nastale in obstale založbe, ki nimajo redno zaposlenih ali pa je njihovo število minimalno in na ta način ohranjajo svoj obstoj. Takih založb je največ.

Druga smer je bila širitev založb v različne druge neknjižne dejavnosti, ki prispevajo k stabilizaciji njihovega knjižnega delovanja. Tretja smer, v zgolj nekaj primerih, je bila integriranje sofinanciranih knjig znotraj večje, že obstoječe in dolgo delujoče založbe. Četrta smer je bila (ta je izjema) nastanek srednje velike stabilne založbe.

Le Slovenska matica je v tem obdobju s posebnim zakonom leta 2017 prejela za ohranjanje in delovanje najstarejšega slovenskega kulturnega in znanstvenega društva pravico do izplačevanja treh osnovnih plač (kar trenutno znese manj kot polovico dejanskih stroškov plač) iz več različnih virov, delno iz proračuna ministrstva za kulturo in delno iz proračuna ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije, kar pa ji prav tako finančno ne zadostuje za izvajanje njene založniške dejavnosti.

Založbe, ki izdajajo javno podprti in nekomercialni knjižni program, so torej organizirane zelo asketsko in so finančno zelo nestabilne.

Obdobje po letu 2008

V obdobju po gospodarski krizi leta 2008 se je slovensko knjižno založništvo soočalo s stalnim upadanjem obsega dejavnosti, tega pa so za leto ali dve ustavili nepričakovani pozitivni učinki pandemije, ki so vključevali tudi »turistične bone« za knjigo in začasni dvig letnih sredstev za slovensko knjigo pri ministrstvu za kulturo v letu 2021 v okviru proračuna JAK in proračunske postavke za nakup knjižničnega gradiva.

Ti učinki so v zadnjem obdobju zamrli, zato se upadanje nadaljuje in pričakuje tudi v prihodnosti. Dodatno je v zadnjih letih zaradi globalnih kriz in inflacije prišlo do višanja stroškov, tako pri tisku in splošnih obratovalnih stroških kot pri zakonsko reguliranih stroških dela, kar je založbe, ki izdajajo javni knjižni program, potisnilo v težek položaj.

Sedanje stanje: znižanje sredstev za sofinanciranje ob povečanih stroških izdajanja knjig

Uspešnemu gostovanju Slovenije na knjižnih sejmih v Frankfurtu in Bologni bi moralo slediti ponovno osredotočanje na slovenski knjižni prostor, kar lahko zagotavlja nadaljnje stabilno izdajanje knjig v javnem interesu. Vendar so rezultati razpisa za programsko financiranje založb v obdobju 2024–2027 prinesli drugačno sliko: na eni strani so bili v razpisu povečani predpisani honorarji za prevode in reducirani subvencionirani stroški za prelom, tisk in oblikovanje knjig, na drugi strani pa je kar nekaj založb prejelo odločbe o relativnem ali pa absolutnem zmanjšanju dodeljenih sredstev in/ali zmanjšanem številu podprtih knjig ali pa celo – v posameznih primerih – odločbo o izdajanju večjega števila knjig ob enaki ali manjši podpori.

Ti rezultati, če ne pride do spremembe in se sredstva interventno ne povečajo, v naslednjih štirih letih pomenijo nadaljnje upadanje panoge, morda celo zaton slovenskega nekomercialnega knjižnega založništva, ki deluje v javnem interesu, kar bo negativno prispevalo k še večjemu nazadovanju tudi na področju bralne pismenosti, saj je Slovenija po raziskavah OECD (PIRLS 2021 in PISA 2022) nazadovala na raven leta 2006, kar nas uvršča pod evropsko povprečje, dolgoročno pa povečuje možnosti za še večji zaostanek.

Dolgoletna diskriminacija v primerjavi z drugimi kulturnimi panogami

V primerjavi z drugimi kulturnimi panogami, od uprizoritvenih umetnosti (gledališče, opera, balet) in muzejske dejavnosti, pri katerih država pokriva vse stroške plač in velik delež splošnih stroškov, knjižni založniki nimajo urejenega sistemskega financiranja osnovnega delovanja založbe (torej prostorov, splošnih stroškov delovanja in osebnih dohodkov zaposlenih) in morajo večino teh stroškov pokrivati z lastnimi sredstvi/prodajo.

Absurd je, na primer, da imajo slovenska gledališča pravico do zaposlenih lektorjev, katerih plače v celoti krije državni proračun, slovensko založništvo, ki skrbi za ohranjanje in krepitev slovenskega jezika, pa mora celo stroške plač urednikov, ključnih tvorcev založniške dejavnosti, v pretežni meri zagotavljati iz lastnih sredstev ali iz skromnih in negotovih sredstev subvencije. To velja tudi za lektorje in druge soustvarjalce knjig.

Izmed vseh kulturnih panog je bila prav slovenska knjiga, ki je bila z ohranjanjem slovenskega jezika od Trubarja dalje ključna za preživetje in razvoj slovenske kulture in identitete, edina brutalno vržena na trg, na katerem mora preživeti. In to se je zgodilo prav slovenskemu založništvu, ki je s slovenskim jezikom izmed vseh kulturnih panog najbolj izrazito zamejeno zgolj na dvomilijonski trg slovenskih govorcev. Ta pa se iz leta v leto še dodatno zmanjšuje, saj mladi izobraženci kot največji potencialni bralci in kupci množično odhajajo na delo v tujino, kjer slovenskih knjig ne kupujejo več in tudi doma vedno več berejo v tujih jezikih.

Zato se upravičeno sprašujemo, zakaj je slovensko knjižno založništvo od osamosvojitve naprej ves čas v izrazito diskriminiranem položaju, kar mu, v nasprotju z drugimi javno financiranimi kulturnimi dejavnostmi, onemogoča vitalno obnovo, stabilen razvoj in ohranjanje ene od temeljnih dejavnosti slovenske kulture, to je skrb za slovensko knjigo in slovenski jezik.

Posledica nezmožnosti zagotavljanja stalnih in stabilnih prihodkov (tudi iz javnega sofinanciranja) je poleg vsega naštetega namreč tudi veliko menjavanje kadrov in njihovo množično odhajanje iz založniške panoge.

Kratkoročna in trajnejša rešitev

Izhod iz sedanjega položaja je dolgoročnejša ureditev stabilnega financiranja splošnih stroškov tistih založb, ki izdajajo knjižni program v javnem interesu. Poleg takojšnje povrnitve financiranja stroškov programa na prejšnjo raven oziroma njihovega dviga vsaj v skladu z inflacijo in rastjo novih, zvišanih honorarjev za prevode ter upoštevanjem zvišanih stroškov tiska z interventnimi sredstvi v višini vsaj četrt milijona evrov je v naslednjem obdobju nujna tudi zagotovitev večjega pokrivanja splošnih stroškov založb, ki delujejo v javnem interesu, ter strateška okrepitev založniškega področja kot celote.

Vsaka založba, ki izdaja javno podprti program, bi morala biti upravičena do pokrivanja stroškov dela urednika in pa tudi administrativne osebe glede na obseg javno sofinanciranega programa. Manjši prejemniki bi tako morali imeti javno financirano najmanj eno enoto, sestavljeno iz financiranja stroškov dela urednika in administratorja, večjim prejemnikom pa bi moral biti dodan še en urednik, kar pomeni, da bi večja javno sofinancirana založba imela pokrite najmanj stroške dela dveh urednikov in administratorja.

Na sedanji ravni in ob sedanjem obsegu javnega sofinanciranja knjižnih založb to pomeni približno dodatni poldrugi milijon evrov na leto.

Drugače je na vrsti – hiranje

Če bodo obveljali letošnji – prenizki – zneski sofinanciranja, ki so pogosto tudi kazalnik celotne štiriletke, bomo v prihodnjem obdobju priče nadaljnjemu hiranju in krčenju pretežnega dela javno sofinanciranega založništva, saj bo del obstoječe in še kompetentne generacije zapustil knjižno založništvo, nihče pa ga ne bo nadomestil. To bo imelo neposreden vpliv tako na domačo slovensko avtorsko literarno izraznost kot na pregovorno odličen slovenski knjižnični sistem. Namesto da bi gostovanji v Frankfurtu in Bologni slovenskemu knjižnemu založništvu dali pospešek, ga bosta zavrli.

Zato predlagamo naslednje:

• da se na podlagi dodeljenih interventnih sredstev za leto 2024 izda dopolnilne odločbe, v njih pa se upošteva najmanj dvoje: zvišanje splošnih stroškov delovanja založb v zadnjih treh letih v skladu z inflacijo in z na novo določenimi honorarji za prevode, kot je navedeno v razpisu za obdobje 2024–2027,

• da se v letu 2024 preuči in sprejme ukrepe za ureditev celovitega sofinanciranja splošnih stroškov založb in stroškov uredniškega in organizacijskega dela ter se ga z letom 2025 prenese v prakso,

• da se v letu 2024 skliče strateški posvet Ministrstva za kulturo RS, Javne agencije za knjigo RS in predstavnikov založnikov, ki izdajajo knjižni program v javnem interesu, ter se v skladu z zaključki oblikuje strateški načrt krepitve založniške infrastrukture, od promocije slovenskih knjig do njihove dostopnosti bralcem. Potrjen strateški načrt te krepitve bi bilo nujno treba vključiti tudi v končno različico resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031, njegovo uresničevanje pa sprožiti do konca programskega obdobja 2024–2027.

Podpisniki (navedeni po abecednem vrstnem redu založb):

Mitja Čander, odgovorni urednik založbe Beletrina​

dr. Tanja Ozvatič, ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe

Tone Rode, direktor založbe Družina

dr. Nadja Dobnik, predsednica Hiše poezije

Tadej Rifel, predsednik društva KUD Logos​

Orlando Uršič, odgovorni urednik založbe Litera​

Anže Miš, direktor založbe Miš

Karmen Pangos, predsednica uprave Mladinske knjige Skupine

dr. Alenka Kepic Mohar, glavna urednica založbe Mladinska knjiga in direktorica Cankarjeve založbe

Milena Pivec, odgovorna urednica založbe Pivec

Rok Zavrtanik, odgovorni urednik založbe Sanje

dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica založbe Slovenska matica

dr. Samo Rugelj, odgovorni urednik založbe UMco​

Anja Zag Golob, direktorica in odgovorna urednica založbe VigeVageKnjige