V nadaljevanju preberite:

Ko poslušamo televizijska soočenja ob aktualnih naravovarstvenih zagatah v zvezi z okoljevarstvenimi ukrepi v kmetijstvu, dobimo vtis, da kmetje in njihovi stanovski zastopniki ter nehote tudi novinarji govorijo o vsem drugem kot o travnikih. Govorijo skoraj izključno o finančnih in strateških vidikih kmetovanja, o investicijah in stroških kmetovanja, o subvencijah, o traktorjih in kosilnicah, o nadvse pomembnem pridelovanju zdrave prehrane, celo o zeleni kmetijski politiki. Nič pa o travnikih kot takih, o rastlinah, ki tam rastejo, in živalih, ki tam živijo, in ne nazadnje o kulturni krajini, ki je v slovenski zavesti pomembna vrednota.

V zanosu prerojenega zanimanja za naravo resda ni več slišati romantičnega vzklika »nazaj k naravi«, temveč sodoben pragmatični poziv k okolju prijaznemu ravnanju, kar je mogoče razumeti tudi tako, da naj bi ravnali »z roko v roki z naravo«. Zaradi družbeno priljubljene prakse približevanja in usklajevanja takšnih pogledov s hotenji širših družbenih slojev prihaja do površnega dojemanja zapletenega dogajanja v naravi. Ko takšno všečno dojemanje preraste v brezprizivno prepričanje in se celo razbohoti v okoljsko enoumje, skoraj ne slišimo več nasprotnih mnenj kakor tudi ne pomislekov, da so izhodišča, na katerih temelji naše prepričanje, pravzaprav nasprotna temu, za kar si tako neomajno prizadevamo. Namesto da bi opustili zgodovinsko presežene poglede, jih preoblačimo v nova oblačila, ki naj zakrijejo našo koristoljubno naravo.