V nadaljevanju preberite:

Tragična zgodba Alekseja Navalnega, ki so ga najprej ubili v zaporniški koloniji, nato pa so osem dni trgovali z njegovim truplom, jasno kaže, da se ruska država obnaša kot »lastnik teles« svojih državljanov. In to ne velja samo za mrtve, ampak tudi za žive. Andrej Makaričev, profesor na univerzi v Tartuju, poudarja, da se tovrstna ruska biopolitika nevarno bliža nekropolitičnemu finalu. Predvsem z vojno v Ukrajini, ko si država ne le prilašča telesa državljanov, ampak sama odloča, kdo bo ostal živ in kdo bo umrl.

Samo v bojih za nepomembno Avdijivko (takšnih »strateških« punktov je v Ukrajini namreč na stotine) je po nekaterih (tudi ruskih) ocenah padlo skoraj 16.000 ruskih vojakov, več kot v desetih letih vojne v Afganistanu. So ti padli vojaki sploh vedeli, zakaj morajo umreti med ruševinami Avdijivke? Ne. O njihovem življenju so odločali izključno Vladimir Putin in njegovi generali.

Ob takšnem odnosu do življenja se zdijo nekateri členi ruske ustave, sprejeti pred tremi desetletji, po zdajšnji logiki režima »ekstremistični«. Drugi člen namreč pravi, da je človek, njegove pravice in svoboščine, najvišja vrednota. Država je zato dolžna spoštovati in varovati pravice in svoboščine vsakega državljana. Pod Putinom so to ustavno leporečje postavili na glavo. Najvišja vrednota je postala država, človekove pravice in svoboščine pa že leta obstajajo le še v leksikonu disidentov.