V nadaljevanju preberite:

Atletika je v poletnem času njegova prva izbira, smučarske discipline pozimi. Je mojster podatkov, a tudi mojster kontekstov. Športno novinarstvo, ki ga goji, zahteva poznavanje geografije, zgodovine, jezikoslovja, naravoslovja, politike ... Humanistike, skratka. Izobrazbe, ki omogoča tudi branje sporočil pariške otvoritvene slovesnosti. Prvič je z olimpijskih iger poročal leta 1992, ko se je oglasil iz Albertvilla in Barcelone.

- Zame ste in boste – in nisem edini, ki tako misli – doktor športnih znanosti. Vaš poklic zahteva suvereno znanje, široko razgledanost ter ščepec igrivosti. Šport je lahko, tako pravite in to sami dokazujete, prenašalec kulture. Skozi eruditsko, polihistorsko poznavanje oseb, dogodkov in zgodb gledalec ob vašem spremstvu mimogrede – dobesedno na kavču – spoznava svet. Športni humanizem, zakaj pa ne?

Prav nerodno mi je in hkrati toplo pri srcu, ko to slišim. Srečo imam, da se lahko preživljam s tistim, za kar mi od mladih nog gori srce. Športno komentatorstvo združuje moje velike ljubezni: geografijo, ki mi stalno skače po glavi, odkar sem kot otrok v nekem predalu staknil porumenel atlas italijanskih dežel, zgodovino, politiko, naravoslovne znanosti, jezikoslovje. Tu sem doma, na razpotju športa in kulture v ožjem ali širšem pomenu besede. Človek v življenju srečuje prijatelje in znance, ljudi vseh vrst, tudi sovražnike – vsakdo ima smisel in pomen.

V moje življenje je tak smisel vdahnila osnovnošolska učiteljica Nidia Richter, žal po dolgi bolezni pokojna, njenega dekliškega, baje slovansko zvenečega priimka nisem poznal in, glej ga zlomka, tik pred njenim koncem sem odkril, da na našem sedežu Rai v Bocnu kot tehnik službuje njen vnuk. No, v tretjem razredu se je prikazala ta ženska – tedaj se je šolsko leto začelo prvega oktobra, na dan svetega Remigija, brucem so tedaj pravili remigini –, ki z revolucionarnim pristopom navdihuje in podžiga radovednost razreda. Poštevanke? Prva vrsta proti drugi, tri, štiri, zdaj!

Tik pred odprtjem iger [poletnih olimpijskih, zanj preprosto iger] v Ciudadu de Méxicu [leta 1968] nas je – povejmo na glas, v olimpijskem duhu – prepričala, da se je vredno učiti, in to na zabaven način. Ženska in šport, v tistih letih? Orala je ledino. Ker je Mehika na drugem koncu sveta, smo olimpijsko dogajanje spremljali čez noč in zjutraj z grdimi podočnjaki med sošolci komentirali. Kolajno je dobil ta in ta, dobro, zdaj pa mi pokaži, kje leži država, s katerimi meji, njeno glavno mesto in podobno. To je bila zmagovita podaja – esìst, kot temu pravijo Angleži – fantiču, obsedenemu s športom in geografijo.

- Bocen, kakšno je to vaše rodno mesto?

Polnaključno sem rojen v Padovi očetu Tridentincu, bolničarju v tamkajšnji državni bolnišnici, ter mami, čistokrvni Verončanki. Ko je njen oče zbolel, je moj oče prosil za premestitev v Trento ali Bocen, kjer je zdravstveni sistem že takrat bil med najboljšimi v Italiji. Tukaj živim od drugega leta.

- Poročeni ste s Pordenončanko, kar bržda pomeni, da našo deželo dobro poznate.

Hvala bogu! Trst je v absolutnem smislu med najlepšimi mesti v Italiji. O čudoviti legi in arhitekturi ne bova niti razpravljala; jaz obožujem obmejna mesta. Rad imam premejevanje, preseganje in prekoračenje mej, brisanje mejnih črt in ločnic, spoštovanje etničnih in jezikovnih posebnosti nekega kontaktnega prostora. Saj nisem gluh: z občudovanjem in, priznam, kančkom zavisti ugotavljam – Italijan iz Gornjega Poadižja –, kako dobro tržaški Slovenec govori italijansko. Prebivalci južnotirolskih dolin, ki komaj kaj spregovorijo italijansko, se lahko skrijejo.

- Prav gotovo govorijo slabše od starih staršev.

Ki so bili v to prisiljeni! Prisila je vedno krivična, res je, a danes vemo, da je dvojezičnost vrednota, dodana vrednost. Ne zapira, odpira vrata življenjskim izbiram. Drugi tuji jezik je danes za vse, Italijane, Nemce ali Slovence, angleščina, razen za vas, ki ste dvojezični – za vas je vsaj tretji!

Drugi problem, če pogrebeva po manjšinskem vprašanju, so priložnosti za stik, srečevanje različno govorečih prebivalcev Gornjega Poadižja – skoraj nobene. Srečen jaz, da sem zgodnja otroška in najstniška leta prebil ob najboljšem prijatelju, moj Lieber Freud, s katerim sva zrasla skupaj, sinu mesarja iz naše četrti Rolandu. Četrti mesta Bocen so bile do včeraj – pustite danes, ko svet nima več ne repa ne glave – izrazito govorno in narodno razmejene: tu živijo Italijani, tam Nemci.

Kar ven poglejte, skozi okno, to je bil nekoč trg stare občine Gries, v kateri so živeli, v narekovajih, domorodci s svojimi značilnimi dejavnostmi, obrtmi, poklici. Da, ločevali smo se celo po poklicih. To četrt je moral fašizem prisilno italijanizirati, preimenovati v San Quirino, prezidati.

Sediva na vogalu Korzov Italija in Svoboda, na trgu Mazzini, med reprezentančnimi palačami, dol po tej ulici je moja župnijska cerkev, v smeri potoka Talvera, izvirno Talferbach, se pred mestnim obzidjem spotaknete ob Spomenik zmage – ni mi jasno, katere. Ko je župan Salghetti leta 2001 z večinskim glasovanjem v občinskem svetu preimenoval fašistični spomenik in trg okrog njega v Trg miru, je povzročil takšen škandal, da je stranka Alleanza nazionale z referendumom izsilila vrnitev k staremu, preporodovskemu toponimu.

Mir ljudem in zmago enemu – nam, komu pa! Toponomastika je tu še danes predmet spora, takšni smo pač, ne moremo iz sebe. Edino, kar zgodovinsko povezuje italijansko in nemško skupnost v Gornjem Poadižju, je ljubezen, spalnica. Italijani se radi zaljubimo v Nemke, obratno, priznajmo, precej manj.

- Študij sem si plačal z delom za slovenske radijske programe deželnega sedeža italijanske radiotelevizije Rai v Trstu. Zdaj sva tu, na vsaj trijezičnem sedežu. Kako mesto po vsem, kar je tragičnega doživelo – od fašistične prisilne italijanizacije do Južnotirolske ljudske stranke (SVP), gibanj za neodvisnost tja do separatizma in terorizma v slogu Befreiungsausschuss Südtirol ideologa Seppa Kerschbaumerja –, dojema ta otok medkulturnosti, ta laboratorij evropskosti? Ga čuti kot svojega, je nanj ponosna?

Za sabo vlečemo oboje, režimsko izključevanje in bombne napade: razstrelitev fašističnega konjeniškega spomenika pred hidroelektrarno v kraju Ponte Gardena/Weidbruck leta 1961, pa Noč ognjemetov, Feuernacht, v noči med 11. in 12. junijem istega leta, ko je šlo v zrak kakih 50 daljnovodnih stebrov.

To noč na južnotirolskih vrhovih še danes zažigajo kresove srca Kristusovega v spomin na zmago Andreasa Hoferja nad napoleonsko vojsko. Separatisti so večinoma izvajali svarilne akcije, a tekla je tudi kri. Prestrašena italijanska vlada je južnotirolski skupnosti ustregla in postregla z visoko stopnjo avtonomije, plačnimi dodatki, zaposlitvenimi kvotami. Zaman boste iskali Katalonca, ki ne zna kastiljščine, naj bo še tako zaveden. Pri nas Italijani slabo govorijo nemško, in tudi če, jim prav malo pomaga. Prebivalci nemško govorečih dolin, ali bolje materni govorci tirolsko-bavarskih narečij, se še med sabo ne razumejo!

Fašisti so stranske doline poskušali prisilno italijanizirati z železnico. V zameno za novo zgrajene tire so vanje uvažali železničarje, inženirje, orožnike in financarje, poštarje, učiteljice. Tako rekoč južnjake, iz Veneta in Trentina. Ni jim uspelo. Tega škodljivega preteklega balasta smo se končno znebili. Ozračje se umirja predvsem med mladimi, ki so, če povzamem, najprej in predvsem Evropejci.