Spopad posameznika z zatiralskim sistemom

»Umetniki so uporniki že v svoji naravi. Konflikt med posameznikom in institucijo je večen konflikt v družbi. In to je dobro za dramo, za zgodbo,« je večkrat dejal Miloš Forman, ki je, potem ko je prejšnji petek odšel, za sabo pustil veličasten opus, testament človeka, ki se bori za svobodo izražanja v vseh časih, v vseh represivnih sistemih vseh barv. Njegovo življenje je bilo vsaj tako dramatično kot zasuki v njegovi karieri.

Rodil se je 18. februarja 1932 v Časlavu v Češkoslovaški. Ko je imel šest let, je prvič vstopil v kinodvorano in videl nemo filmsko verzijo popularne češke opere Jiřija Smetane. »To je bilo leta 1939, ko so oblaki nacizma že viseli nad Češkoslovaško. Spomnim se, kako so ljudje nekje na sredi filma nenadoma kot v en glas začeli peti besedilo in skupaj ustvarili filmsko glasbo, ki je manjkala. Bilo je preprosto – magično doživetje. Takrat me je za vedno uročila moč filma,« se spominja Forman.
Prišla je vojna, podobe v kinodvoranah so zamenjale podobe groze. Pred njegovimi očmi so njegove starše, ki naj bi sodelovali v odporniškem gibanju, odvedli nacisti; oba sta umrla v koncentracijskem taborišču. Šele veliko kasneje je izvedel, da je bil njegov biološki oče v resnici Jud, tudi on je izginil v koncentracijskih taboriščih. Ostal je sam, naučil se je živeti z enim kovčkom, pri sorodnikih, prijateljih, nato v internatu za sirote. Po vojni se je njegov starejši brat kot scenograf priključil potujoči gledališko-pevski skupini, ki je po krajih izvajala operete. Ko so prišli v njegov kraj, je trinajstletni Forman lahko cel večer preživel v zaodrju, med igralci, in sklenil, da bo postal gledališki režiser. Vpisal se je na praško visoko šolo za film, na oddelek za scenaristiko. Tam je bil njegov učitelj Milan Kundera, že takrat frankofil, ki ga je med drugim navdušil za roman Nevarna razmerja; mnogo let kasneje se je Forman lotil filmske verzije s kostumsko dramo Valmont s Colinom Firthom in Annette Bening v glavnih vlogah vikonta in markize, ki pa ni dosegel kultnega statusa filma Stephena Frearsa Nevarna razmerja, z izjemnim Johnom Malkovichem, Michelle Pfeiffer in Glenn Close v glavnih vlogah. Po akademiji je štiri leta delal kot scenarist in se dokončno zaljubil v film. Nanj je vplival italijanski neorealizem, sploh film Vittoria De Sice Čudež v Milanu.
Filmi italijanskega neorealizma so bili verjetno edini zahodni filmi, ki so se lahko prikazovali v državah za železno zaveso, ker so bili posredna kritika kapitalizma, je dejal. Nekaj časa je pisal scenarije, ki so jih režirali drugi, a ga je preveč bolelo, ker bi jih sam posnel drugače. In potem je po knjigi, ki je nihče ni želel natisniti, napisal scenarij in posnel duhovito dramo o odraščanju Črni Peter (1963), nato še Plavolaskine ljubezni (1965). »Kar vidite v mojih prvih filmih, je reakcija celotne češkoslovaške generacije na neumnost in izumetničenost tako imenovanega socialističnega realizma, v katerem smo živeli. Vse je bilo tako lažno, vse je bilo propaganda ... Zato smo želeli na filmsko platno dati resnične ljudi, resnične obraze. Glavna igralka v filmu Plavolaskine ljubezni je bila sestra moje prve žene, dečkov oče je bil stric snemalca, eden od treh vojakov je bil moj zobozdravnik.« Večkrat je poudaril, da so se pred cenzuro reševali s humorjem, v smislu, da so cenzorjem ves čas ponavljali, da delajo filme, ob katerih se ljudje zabavajo; pod kopreno humorja je bila skrita družbenokritična ost. Humor je vendar tisti, ki je ta narod reševal že stoletja, zaradi njega smo preživeli, je dejal Forman.
 

Medved v živo in Manhattan

Ko so leta 1968 praške ulice zasedli sovjetski tanki, je bil ravno v Parizu, kjer je za film Slačenje sodeloval z legendarnim scenaristom Jean-Claudom Carriérom (Lepotica dneva). »Vsi smo bili zaprepadeni, nihče ni verjel, da si bodo Rusi res to upali narediti,« je dejal kasneje. Zaradi filma o gasilcih Gori, gospodična! je dokončno prišel navzkriž z oblastmi in leta 1969 emigriral v Združene države. Postal je prebežnik, izdajalec. Izbral si je New York, ki ga je fasciniral že med njegovim prvim obiskom, ko se je na newyorškem filmskem festivalu predstavljal s Črnim Petrom. »V mojem življenju sta morda najmočnejši dve podobi: medved, ki sem ga prvič zagledal v živo, in podoba Manhattna,« je rekel kasneje. A New York ni bil prijazen za umetnika, ki ni znal jezika. Tudi Slačenje ni bil komercialno uspešen film, ponudb ni bilo. Bivakiral je v hotelu Chelsea, boril se je z depresijo in jedel najcenejše konzerve chili con carne.

V enem od intervjujev je povedal zgodbo, kako je bil leta 1971 povabljen na beograjski filmski festival, na katerem je Karpo Godina pred šest mladih sodobnikov, med njimi so bili Tinto Brass, Forman in Dušan Makavejev, postavil izziv, filmski eksperiment: na istem dvorišču v eni noči posneti triminutni kratki film, ki bo vključeval stavek I miss Sonia Henie, Pogrešam Sonio Henie. »Jugoslavija je bila sicer znana kot država z mehkejšim režimom, ki se je uprla Stalinu, a to je bil še vedno komunizem,« se je Forman spominjal svoje izkušnje z Jugoslavijo. »Poznal sem primere, kako je češka tajna policija izsledila emigrante in jih privedla nazaj v državo na sojenje; bilo me je strah, a moj prijatelj Dušan Makavejev me je pomiril, češ da se mi v Jugoslaviji ne more zgoditi nič takega. Najprej je bilo vse v redu, snemali smo film, gledal sem projekcije filmov, dokler me ni neke noči, ob dveh, zbudilo trkanje na vrata. Vstopil je Makavejev in mi rekel: Ne sprašuj nič, spakiraj svoje stvari in odidi skozi zadnji vhod. – Zakaj, sem vprašal. – Poglej skozi okno, mi je odvrnil. Pred hotelom so bili parkirani trije avtomobili, kakršne je v socialističnih državah imela samo tajna služba. – Tukaj so zaradi tebe, je rekel. Ušel sem skozi zadnja vrata hotela, eden od njegovih prijateljev me je odpeljal na vlak, letališče bi bilo namreč prenevarno, in ostal z mano, dokler nismo prečkali meje. Šlo je za las.«

Če ne bi stopil na tisti vlak, morda nikoli ne bi posnel filma, ki je postal prelomnica v njegovi karieri in zdaj velja za filmsko klasiko.

 

Let nad kukavičjim gnezdom

Obdobje depresije v hotelu Chelsea, ko se po več dni ni mogel premakniti iz sobe, je prekinil telefonski klic. Na drugi strani linije je bil Michael Douglas, ki je želel producirati film po romanu Let nad kukavičjim gnezdom. Njegov oče Kirk Douglas se je že mnogo pred tem navdušil nad romanom Kena Keseyja iz leta 1962, odkupil je pravice in zaigral glavno vlogo v istoimenski brodvejski uspešnici. Ko je bil kot ambasador dobre volje na obisku v Pragi, se je sestal s takrat obetajočim mladim režiserjem Formanom, mu ponudil filmsko režijo in mu obljubil, da mu v kratkem v Prago pošlje Keseyjev roman.



Alegorija boja proti sistemu, proti navideznemu redu, ki šepeta, delaj tako, kot ti ukažemo, in vse bo v redu.
Paket z romanom se je ustavil pri češkoslovaški birokraciji in cenzuri in nikoli ni prišel v Formanove roke. Forman je mislil, da se je Douglas z njim poigral, Kirk Douglas je bil užaljen in presenečen nad Formanovo nevljudnostjo in neodzivnostjo. Dokler ni stopil na prizorišče njegov sin skupaj s producentom Saulom Zaentzem, odločen, da izpolni očetovo željo.
Zgodba o prestopniku Randlu McMurphyju, ki se zaradi spolnega odnosa z mladoletno osebo izogne zaporu tako, da hlini norost in konča v psihiatrični bolnišnici v Oregonu, ni zanimala nobenega studia. To je bil nizkoproračunski projekt, Zaentz je financiral film dobesedno iz svojega žepa. Forman je delo dobil, ker si bolj uveljavljenega ameriškega režiserja niso mogli privoščiti. Zato pa so si privoščili Jacka Nicholsona, takrat vzhajajočo zvezdo, še svežega iz kultnega filma Goli v sedlu, zaradi njega so imeli vsi drugi, razen Dannyja DeVita večinoma neznani igralci, z Louise Fletcher vred, minimalne honorarje, se spominja Fletcherjeva, ki je nepozabna v vlogi sestre Mildred Ratched. Forman je kasneje dejal, da ga je prav Fletcherjeva navdahnila, da sestre Ratched ni videl zgolj kot poosebljeno zlo, ampak kot osebo, ki verjame, da s tem, ko vzdržuje red, dela v dobro vseh pacientov. Alegorija boja proti sistemu, proti navideznemu redu, ki šepeta, delaj tako, kot ti ukažemo, in vse bo v redu. Čeprav so ga, preden se je lotil filma, prijatelji opozarjali, da je zagrizel v tipično ameriško tematiko, je rekel: »Zame ni razlike med človeškim uporniškim duhom tam in tukaj, v tej državi ali v drugi, vedno gre za isto stvar. Komunistična stranka na Češkoslovaškem je bila moja velika sestra Ratched. Vedel sem, za kaj gre ...«

Tudi takrat je ostal zvest svoji ideji – pokazati resničnost, igralci so morali živeti v prostorih psihiatrične ustanove in se družiti z resničnimi pacienti. Let nad kukavičjim gnezdom je postal drugi film v zgodovini oskarjev, ki je pobral vseh pet ključnih nagrad in v kinu zaslužil sto milijonov dolarjev.


 

Lasje, hipiji in Mozartov smeh

Leta 1979 se je – za mnoge presenetljivo – odločil za filmsko verzijo brodvejske uspešnice Lasje, uporništvo hipijev se je ujemal z njegovo večno temo upora proti sistemu, proti konformizmu. Dve leti pozneje ga je vznemiril še en roman, tokrat zgodovinska zgodba E. L. Doctorowa Ragtime (1981), ki skozi zgodbo raziskuje rasna vprašanja v Ameriki in turbulentne napetosti v začetku dvajsetega stoletja. Film je bil nominiran za osem oskarjev.

Amadeus, ki temelji na gledališki drami Petra Shafferja o Antoniu Salieriju, dvornem skladatelju, ki sicer prepozna delo genija, a se bori z bolestno ljubosumnostjo, je še en Formanov testament posameznika, ki mu ni mar za konvencije, ki se bori za svobodo izražanja in proti mediokriteti – in to prav z nekonvencionalno lepoto, ki jo ustvarja. Nikoli ni bil še tako na trnih kot pred premiero Amadeusa, je povedal Forman, ko je film prišel v kino: kdo bo gledal triurno kostumsko dramo brez zvezdnikov o klasičnem skladatelju iz 18. stoletja, in to v času vzpona MTV-ja?

Tudi za ta film je namerno izbral relativno neznane igralce, ne le zato, ker nobeden od studiev ni hotel tvegati s kostumsko dramo o skladatelju klasične glasbe, zato ker je v želji o avtentičnosti zares želel ustvariti Salierija in Mozarta takšna, kot naj bi bila. Tom Hulce se je izkazal za idealno izbiro. Čeprav so mu Mozartovi poznavalci oporekali, češ da je iz genija ustvaril kreaturo, je moral biti Mozartov smeh resnično nekaj nezaslišanega. Obstajajo pisma, v katerih se mlade aristokratinje sprašujejo, kako je mogoče, da tako živalski zvok prihaja iz ust božanskega skladatelja, je rekel Forman.
Za Formana osebno je bil film pomemben tudi zato, ker se je po mnogih letih lahko končno vrnil na Čehoslovaško. Poustvariti 18. stoletje v studiih je bil prehud zalogaj za nizek proračun, Dunaj je bil predrag, Budimpešta je imela preveč modernih stavb, Praga je bila s svojimi cerkvami, palačami in ulicami idealna scenografija. Pred tem je poskušal večkrat dobiti vizo, a so ga čehoslovaške oblasti vsakič zavrnile. Tokrat se niso mogle upreti ameriški valuti, je dejal v enem od intervjujev. »Moja vrnitev v Prago je bila takrat zame ganljiv trenutek, do takrat nisem verjel, da bom še lahko kdaj videl svojo domovino. Film so zasuli z nagradami, dobil je kar osem oskarjev, med njimi je Forman leta 1984 takrat iz rok mladega Stevena Spielberga dobil drugi zlati kipec za režijo.

Prizor iz Formanovega filma Mož z Lune. Foto: Dokumentacija Dela.

Edina motivacija: zmaga

»Nekaterim ni bilo všeč, da sem naredil film o Larryju Flyntu, pornografu, ki si ne zasluži, da bi ga na filmu predstavil kot upornika, ki se bori proti cenzuri, a Larry Flynt je bil zame hudič z angelskimi krili,« je rekel Forman o lastniku Hustlerja, ki ga je odigral Woody Harrelson, njegovo ženo pa takrat razvpita vdova Kurta Cobaina Courtney Love. Na dan objave njegove smrti je na družabnih omrežjih objavila: »Miloš, bil si moj vzor za to, kaj pomeni biti pravi moški in človek. Kljub nasprotovanju studia si me izbral na avdiciji, uporabil svoj lasten denar, da si me angažiral, in me zavezal k obljubi, da se v času filma ne bom drogirala. In se nisem. Sprejel si mene in moje demone. Nikoli nisem nikogar tako ljubila in spoštovala kot tebe. Čisto, radostno in do konca. Tvoja Courtney.«

Tako Larry Flynt kot McMurphy sta bila antijunaka, ki sta se borila proti mediokriteti, proti sistemu. Menda se ga je med vsemi njegovimi filmi najbolj osebno dotaknil prav njegov Mož z Lune (1999) o komiku Andyju Kaufmanu, ki ga je odigral Jim Carrey.

Z zadnjim filmom Goyevi duhovi se je vrnil v preteklost, v čas dvornega slikarja Goye in španske inkvizicije (ki ga je prav tako spominjala na represijo sistema, ki ga je doživel v domovini v šestdesetih). Javierja Bardema je zasedel v vlogi velikega inkvizitorja, Natalie Portman pa je odigrala Goyevo muzo, a film ni doživel ne komercialnega ne kritiškega uspeha. »Uspeh? Kaj pomeni uspeh, če ljudje ne pridejo v kino na Ljudstvo proti Larryju Flyntu, na Valmonta ali na Goyeve duhove?« se je posmehnil po izidu Goyevih duhov.

»Vse, kar sem naredil v življenju, je zato, ker sem hotel zmagati,« je dejal v nekem intervjuju. »Volja do zmage je bila ena od ključnih motivacijskih sil v mojem življenju. In ker z izidom nikoli nisem bil zadovoljen, sem se z vso silo vrgel v nov projekt.«
Prizor iz Formanovega filma Lasje. Foto: Dokumentacija Dela.

O Milošu Formanu:

Matjaž Javšnik, igralec, direktor filmskega festivala Kranjska Gora
Miloš Forman je s svojim slogom, radovednostjo in pogumom zarisal neizbrisen odsev vzhoda v vizir svetovne kinematografije. Bil je spomin, odmev in slaba vest totalitarnih režimov, ki jih je razgalil plast za plastjo , s kirurško natančnostjo ter ljubeznijo, ki jo premore le kirurg, ki v sebi nosi humor kot rešilno bilko. Bil je in ostal bo velik avtor, ker se ni nikoli uklonil ali pustil uokviriti nobenemu sistemu. Plavolaskine ljubezni je njegov prvi film, s katerim sem se srečal, in se tisti hip zaljubil v njegovo magično poetiko. Gre za toplo-žalosten in hkrati zabaven film o naših upanjih, željah, strahovih. Priporočam v ogled vsem, ki vas čaka, vas ima v lasti, ali pa ste jo preboleli - prva ljubezen. Mene je skozi film zadela in prevetrila, kot bi bil film stvarnost in ne fikcija!

Janez Burger, filmski režiser (V leru, Ruševine, Ivan)
Miloš Forman je bil eden od predstavnikov divje generacije češkega novega vala. Generacije, ki se je s filmom postavila po robu zatiralskemu komunističnemu sistemu v 60tih. Posebno drag mi je zato, ker je edini kot avtor preživel padec železne zavese. Vsem ostalim je padec železne zavese vzel veter iz jader. Niso več vedeli čemu bi se upirali. Edino Formanu, ki je emigriral v ZDA že davno pred padcem železne zavese, je bilo že takrat jasno, da med komunizmom, fevdalizmom ali kapitalizmom za svobodomiselnega posameznika ni nobene razlike. Vsi sistemi so zatiralski. Zato se Formanovi filmi vedno ukvarjajo z isto stvarjo - spopadom svobodomiselnega posameznika s predstavniki zatiralskega sistema, pa naj se dogajajo v komunizmu (Plavolaskine ljubezni), kapitalizmu (Slačenje, Lasje, Ragtime, Let nad kukavičjim gnezdom ...) ali v 18. stoletju (Amadeus). Ravno zaradi tega je Miloš Forman lahko svetel zgled mladim generacijam, ki ne vedo, čemu bi se upirale. Naj gledajo Formana, pa jim bo jasno.

Andrej Košak, filmski režiser (Outsider, Zvenenje v glavi, Stanje šoka)
Miloš Forman je poleg Romana Polanskega edini režiser iz vzhodne Evrope, ki je uspel v Hollywoodu, pa tudi edini, ki je svojo poetiko obdržal in jo prenesel v ameriški film. Nikoli ne bom pozabil občutka, ko sem prvič v kinu videl Let nad kukavičjim gnezdom.