Reši nas lahko le boj

Osnovna šola Frana Albrehta v Kamniku je bila prva v Sloveniji, ki je 11. marca lani zaprla vrata, potem ko so pri tamkajšnji učiteljici potrdili okužbo z novim koronavirusom. Skupaj s podružnicami šole je za štirinajst dni doma ostalo 830 otrok. Med njimi je bila tudi osmošolka Tamara Tomanić. Kot nihče drug tedaj si tudi ona ni mogla predstavljati, da se bo v naslednjih mesecih večinoma morala šolati na daljavo, pri čemer bo namesto v družbi vrstnikov preživljala čas v osem- in večurni družbi elektronskih naprav. Mladim so jih še pred kratkim odsvetovali za daljšo uporabo, čez noč pa so postale njihov glavni učni pripomoček.

Pouk na daljavo je povzročil veliko luknjo v znanju. »Razlage profesorjev pogosto niso bile razumljive, čutila se je njihova napetost, verjamem, da tudi njim ni bilo prijetno. Te razmere nikomur niso bile všeč,« razumevajoče govori Tamara. »Pri sebi sem opazila, da sem bolj žalostna, odkar ne hodim ven z vrstniki, ker se ne smemo družiti. Vseeno se nekaj malega družimo – v naravi, kjer nam ni treba nositi mask.« Spremenile so se tudi teme, o katerih se pogovarjajo. »Poslušamo samo še novice, povezane z epidemijo.«

Zato je bil 15. februar, ko so se učenci osnovnih šol in zaključni letniki srednjih šol iz zahodnega dela države po polnih štirih mesecih vrnili v učilnice, za Tamaro trenutek neizmernega veselja. »Smo nekoliko bolj odrasli, a vseeno je vzdušje, ko vstopiš v razred, divje,« se nasmehne. Hormoni. S štirinajstletnico pa se nismo pogovarjali le zato, da bi z nami podelila vtise o življenju najstnice med epidemijo, temveč tudi zato, ker se je že zelo zgodaj začela zavzemati za varstvo okolja, narave pred podnebnimi spremembami. Med epidemijo je boj za naravo še okrepila in začela protestirati na mostu v Kamniku.

Švedska podnebna aktivistka Greta Thunberg in množice mladih, ki so jo posnemale, so poslušale očitke, da protestirajo, da jim ni treba sedeti pri pouku, v Sloveniji pa se godi ravno nasprotno; mladi so kaznovani, ker protestirajo, da hočejo v šolo. Obrat, bolj verjeten za kakšno versko fundamentalistično ali kako drugače avtoritarno državo, ne pa državo v srcu Evrope. Govorimo o mirnem protestu, ki se je zgodil teden pred 15. februarjem, na katerem so mariborski dijaki zahtevali odprtje šol, dobili pa so globe v višini 400 evrov oziroma poziv na sodišče.

»Naša podnebna aktivistka, Thunberg 2.0,« je Tamaro iz zaklenjene šole, v katero nepovabljeni nimajo vstopa, na intervju spustil ravnatelj. »Kako so se začeli moji boji?« načne pogovor med sprehodom vzdolž le na videz bistre Kamniške Bistrice. »Vse se je začelo v četrtem razredu, ko sem si ogledala film o pridobivanju palmovega olja in katastrofi za naravo in tamkajšnje živali. Uničevanje tropskega deževnega gozda, pljuč Zemlje, in ubijanje orangutanov me je zelo užalostilo. Sošolcem sem povedala, kaj se dogaja v deževnih gozdovih Indonezije in Malezije, mislila sem, da me bodo razumeli, a so me začeli zafrkavati. Veliko sem prejokala, ne zaradi norčevanja, temveč zaradi uničevanja deževnih gozdov. Potem sem se odločila, da če bom samo jokala na kavču, ne bo nič bolje. Reši nas lahko le boj.«



Prenehala je kupovati izdelke, ki vsebujejo palmovo olje, vendar se ji to ni zdelo dovolj. Pisala je pismo predsedniku države Borutu Pahorju, v katerem ga je prosila, ali lahko Slovenija preneha podpirati industrijo palmovega olja in začne ozaveščati prebivalce, kaj kupujejo. Iz Pahorjevega kabineta so ji napisali, da organizacije, kot sta WWF in Greenpeace, že dlje časa opozarjajo na ta problem. »To me je prizadelo, to ni bil odgovor na moje vprašanje,« se spominja Tamara.

Na podnebne shode je hodila že v nižjih razredih šole, v osmem pa se je odločila, da »sem bila že predolgo tiho in da moram za naravo narediti nekaj več, če hočem doseči spremembo«. Kamničani so se na njeno protestiranje na mostu odzvali različno: »Nekateri so bili navdušeni, drugi so me gledali, kakor da sem največji kreten na svetu.« Njej je bilo nekoliko nerodno, a je zadrego premagala, ker je odločena narediti nekaj za planet. Kmalu bo začela novo akcijo, v kateri želi pokazati, kaj lahko ljudje naredijo za okolje. Na plakate je napisala različne okoljske težave in izziv, kako jih naslovi vsak posameznik. A zgolj prelagati odgovornost za zdravje planeta na posameznika ni najbolj smiselno. Potrebne so sistemske spremembe, ki jih mora sprožiti politika, meni Tamara.

Slovenska politika za podnebno segrevanje in uničevanje narave nima posluha, kar dokazujeta zaostrovanje pogojev za sodelovanje naravovarstvenih in okoljskih nevladnih organizacij v upravnih in sodnih postopkih ter tudi zadnje spreminjanje zakona o vodah, ki neposredno ogroža v ustavo zapisano pravico do pitne vode. »Politiki vedo za težave, a mislijo, da si bo narava sama opomogla. Nočejo sprejeti dejstva, da nas narava potrebuje, da smo tudi mi tisti, ki ji lahko pomagamo.«

Podnebne spremembe in onesnaževanje okolja so bili med pandemijo potisnjeni na stran, čeprav bi morali prav zaradi novega koronavirusa vložiti več v varstvo narave, ne samo v zdravstvo, razmišlja Tamara. Podnebna kriza in izbruh koronavirusa sta namreč po njenem prepričanju povezana: »Narava se nam je maščevala za tisto, kar smo ji naredili. S protikoronskimi ukrepi smo jo nekoliko okrepili, vendar se ob onesnaževanju z izdelki za enkratno rabo – odvržene maske so na vsakem koraku – vprašam, ali je to res potrebno.«

Tamara prikimava, da ni lahko prevzemati odgovornosti za vse okoljske težave, a s klimatsko anksioznostjo je opravila. »Pomembno mi je, da preživimo. Enkrat bomo zagotovo izumrli, vendar ne bi rada, da se zamerimo planetu. Zemlja nam je dala življenje, mi pa smo ji vrnili z globalnim segrevanjem.« Odkar se je včlanila v gibanje Mladih za podnebno pravičnost, je mirnejša, ker ima ob sebi ljudi, ki razmišljajo podobno. V marcu pripravljajo novo akcijo. Od gibanja je marsikdo pričakoval, da bo preraslo v politično stranko, a to se ni zgodilo. »To bi bilo možno, če bi vsi tako hoteli. A mislim, da že zdaj veliko naredijo, spomnimo se samo akcij v Anhovem in proti hidroelektrarnam na Savi,« je prepričana Tamara.

Na vprašanje, ali bi gibanje potrebovalo slovensko Greto, odgovarja, da če se znajo v ekipi organizirati, to ni potrebno. »To je tudi poanta gibanja, da ni eden za vse, ampak vsak naredi nekaj.« Seveda pa je Greta Tamarina vzornica, herojka, ki je začela reševati planet. Zaradi nje se je odločila za okrepitev svojih okoljskih prizadevanj. Ob odzivu Umanotere na vladno ukinjanje ključnih zakonskih varovalk pred škodljivimi projekti januarja letos se je Tamara v imenu Mladih za podnebno pravičnost vprašala, ali bi radi še bolj uničili naravo in pregreli planet. »Vlada s predlaganimi spremembami napada še zadnje varuhe narave – prebivalce vasi in mest, civilne iniciative in nevladne organizacije. Omejuje sodelovanje vseh nas v ključnih projektih za naš obstoj. Narava je voda, ki jo pijemo, je hrana, ki jo jemo, je zrak, ki ga dihamo. Brez narave ne obstajamo! Vztrajali in upirali se bomo, vse dokler ministrstvo ne umakne škodljivih predlogov. Šele na pogorišču teh politik se lahko začnemo pogovarjati o predlogih za bolj demokratično, bolj solidarno in bolj sonaravno družbo.«

A mlado dekle noče živeti samo »z glavo v okolju«. Poleg ekologije jo privlači zgodovina, njen najljubši predmet. Najbolj jo pritegnejo zgodbe o tem, kako so si ženske izborile volilno pravico, in zgodbe o kmečkih uporih. »Ti so bili zelo krvavi,« doda. »Pravzaprav je vsa zgodovina krvava, a ob zavedanju tega se sprašujem, zakaj se je še treba pobijati.« Bralec pa se lahko vpraša, kakšno politiko imamo, če so mladi kaznovani zgolj zato, ker se hočejo izobraževati.