Iskati tisto, kar ni vidno na zemljevidu

V nadaljevanju preberite: 
 

»Pomembno je, ali se bodo države dogovorile o jasnih nadaljnjih korakih za povečanje ambicij ali bodo dajale prazne obljube in v naslednjih letih ne bo napredka,« je ob začetku konference pogodbenic okvirne­ konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah – Cop26 – dejal Sven Harmeling, koordinator za mednarodno podnebno politiko pri organizaciji Climate Action Network Europe, ob tem pa poudaril, da glavna težava evropskih držav ni več zanikanje podnebne krize, temveč prelaganje odgovornosti in zeleno zavajanje (greenwashing). Tega so krive tudi številne kulturne – vladne in nevladne – organizacije, posamezniki, vpeti v umetnostni sistem, pa tudi mediji, ki vse premalo preizprašujemo njegove vzvode; kot je za Delo pred časom dejala direktorica muzeja in galerije Tate Modern Frances Morris, nas »razobešanje umetnosti ne razreši odgovornosti« – kot nas odgovornosti ne razreši pisanje o umetnosti, temveč nam jo – prav nasprotno – naloži. V tematskem sklopu podnebna kriza + kultura bomo odslej redno odpirali vprašanja o vlogi kulture in umetnosti pri spoprijemanju s podnebno krizo ter dali prostor tistim, ki z inovativnimi pristopi in praksami ponujajo vpogled v alternativne, vzdržnejše načine bivanja.

Oktobra se je v Muzeju uporabne umetnosti na Dunaju končal že tradicionalni Biennale for Change (Bienale za spremembo), ki je – letos s sloganom Planet Love (Planet Ljubezen) – razpiral koncepta obnovljivostnega delovanja in nege okolja v digitalni dobi ter ponujal številne primere dobre prakse, metodoloških pristopov in umetnostno-teoretskih premislekov (mogočih) prihodnosti. Ob koncu bienala smo o radikalnem urbanizmu, prepletu podnebne in socialne pravičnosti ter predrugačenju arhitekturnih projektov v odnosu do podnebne krize spregovorili s Hubertom Klumpnerjem (1965, Avstrija), enim od kuratorjev bienala, sicer pa arhitektom, profesorjem in soustanoviteljem interdisciplinarnega biroja Urban Think Tank.