V nadaljevanju preberite:

Avgustovski Rim v domači četrti, ki je na avtoričino željo ne izdam. Končno nama je uspelo, na štiri oči. Sogovornica se, kot bi krmarila vlakec smrti, spretno izogiba že stokrat intervjujsko rečenemu. Noče biti polomljena plošča. In vendar, še mirnim časom navkljub, na vsakem pogovornem ovinku grozijo konflikti.

- Ker se v mnogočem, kar opisujete in pišete, kot član slovenske narodne skupnosti v Italiji precej najdem, namreč v zavedanju izključevalne raznarodovalnosti fašizma, me zanima, kaj vi mislite, kje se konča inkluzija in kje začne asimilacija? Prebral sem vaš dragoceni prispevek v zanimivi strokovni zbirki o vključevanju različnosti Črne ovce (Pecore nere). Meni se zdi, da je meja zelo tanka in zahrbtna, danes često celo zabrisana. Potrošniški globalizem manjšinske kulture prav tako izkoreninja kot totalitarizmi, samo z drugim imenom, da lepše zveni.

Poglejte, kam je prinesel francoski asimilacijski model! Nikogar ni spremenil v čistokrvnega Francoza, le zaostril je razklanost francoske družbe. Ne asimilirati, temveč ljudi spoštovati v različnosti, ki niso le narodne in kulturne, temveč nezvedljivo osebne. Neumno, eni navijajo za Juventus, drugi za Milan, eni šparglje obožujejo, drugi jih preprosto sovražijo, vsakdo je neodtujljivo samosvoj. Družba prihodnosti bo morala sprejeti sobivanje med sabo različnih ljudi, ki imajo enako pravico biti drugačni.

- Pa pride prizor iz Kasandre, ko z nečaki in nečakinjami izstopite iz Muzeja civilizacij v fašistični reprezentančni četrti EUR z izjavo, da so kolonizatorji in koloniziranci tako zelo ponotranjili svojo vlogo, da kolonializmu podobno kot vojni ni videti konca.

V Italiji moramo še marsikaj postaviti na glavo, pri nas vsakdo shaja sam, znajdi in pomagaj si, kot moreš in znaš, sistemske inkluzije nobene. Sobivanje nikdar ne gre zlahka, potrebne so državne in osebne naložbe, vsak migracijski pojav je poglavje zase.

Živim v četrti z večinskim prebivalstvom iz Bangladeša, Peruja in Brazilije, vsi pod isto streho, laboratorij sožitja na prostem. Kako je to mogoče? Ker se med sabo poznamo. V tem grmu tiči zajec: migrant je tisti s poročil, poznamo pa ne nobenega. Če bi se poznali, bi bila čisto druga pesem. Po mojem smo zamočili več desetletij nazaj, ko se Italijane ni kulturno pospremilo v spremembe, ki so jih čakale. Nevednost kraljuje povsod, tudi med priseljenci. Prišlek skupnosti x iz osemdesetih na primer ne razume danes priseljenega iz iste k skupnosti. Kot bi padli z oblakov – takšni smo.

- Na prvi stopnji smo, kot bi bili od včeraj, v resnici pa črnska prisotnost v Sredozemlju sega v stari vek. Kdor je danes Magrebčan in črnuh, je včeraj bil rimski cesar in krščanski mislec.

Sredi petdesetih let je v Italiji mrgolelo somalskih študentov, od osemdesetih pa je priseljenstvo sploh sestavni del italijanske družbe, iz kakih 195 držav sveta. Kako naj se sporazumemo? Z literaturo, zakaj ne. Naše knjige naj napolnijo zgodbe o Balkancih in Latinosih, Evropejcih in Afričanih, to so tudi italijanske zgodbe. V polfinale letošnje nagrade strega so se poleg Kasandre uvrstili prevajalka bosanskega rodu Elvira Mujčić, Polromunka Andreea Simionel, sodeloval je pevec albanskega rodu Ermal Meta. Naj ne bo zadnjič. Zato je treba začeti pri kolonializmu, ker je prvi korak zahodnjaka na poti v sedanjost.