Profesor, ki mu je zelo mar

Devetdeset let ustvarjalnega življenja profesorja dr. Nika Toša je težko spraviti v en sam priložnostni zapis. Še posebej, ker bi se utegnilo zgoditi, kot opozarja najina stroka sociologija, da predstavim njegovo sliko drugače, kot jo vidi sam. Kljub temu tvegam. Kot moj profesor ima nekaj pri tem, kaj me je naučil. Kot sodelavec razume tudi drugačna mnenja od svojih. Kot prijatelj izraža osebno toplino in ni bil nikoli zamerljiv.

Mir, zdravje, svoboda, enakost, varnost

Družbeni kontekst, v katerem je doslej tekla bogata in pestra kariera slavljenca, se radikalno spreminja. Te spremembe človeka zbegajo. Na kratko bi družbeni kontekst lahko označili z nekaj razvojnimi ekstremi:

• Od pisemskega sporočila, na katerega odgovor smo čakali več tednov, do svetovnega spleta in pametnega telefona, ki omogočata hipen dostop do ljudi kjerkoli po svetu.

• Od ročnega streženja strojem do avtomatov in robotov, ki delajo namesto nas.

• Od kmetijske v industrijsko in informacijsko družbo ter umetno inteligenco.

• Od peščice izobražencev do več kot 40 odstotkov prebivalstva z univerzitetno izobrazbo.

• Od stare Jugoslavije do samostojne Slovenije, članice Evropske unije.

• Od kapitalizma v samoupravni socializem in nazaj.

Kdor teh sprememb ni spremljal in se ob njih učil in bi ga iz tridesetih let prejšnjega stoletja prestavili v sodobnost, bi bil izgubljen v prostoru in času. Niko Toš je doživljal in doživlja navedene spremembe kot njihov občutljiv in pronicljiv opazovalec, kritičen analitik in angažiran družboslovec, ki sledi humanističnim vrednotam in si prizadeva za njihovo udejanjanje v dobrobit ljudi.

Tudi danes z zaskrbljenostjo opazuje, kako razpada svetovni red, ki je bil vzpostavljen po drugi svetovni vojni; kako slabi Evropska unija, v katero smo vstopili z velikimi pričakovanji; kako parlamentarna demokracija rojeva svoje nasprotje, ko spravlja na površje avtokratske voditelje; kako se ti s svojimi nacionalističnimi agendami zapletajo v medsebojne spore in sprožajo vse več vojn. Sprašuje se, ali so sodobne proizvodne, komunikacijske in potrošne tehnologije obet napredka ali pa postajajo grožnja svetu z rušenjem okoljskih in družbenih ravnovesij.

Demokracija je v svetovni recesiji

Poklicna dolžnost

Niko je v otroških letih doživljal predvojno krizo in vojne tegobe v krogu svoje družine in sorodnikov v Ljubljani in Slovenskih goricah. Po končani klasični gimnaziji je diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Iščočega mladega diplomanta, ki ga je nosil val graditve nove družbe, ni zadovoljilo urejanje pravnih zadev v gospodarstvu in pravosodju. Bolj kot uveljavljanje pravnega reda ga je zanimalo, zakaj se mu ljudje upirajo in kako se spreminjajo odnosi med posamezniki in družbenimi skupinami.

Na odločitev Nika Toša za kariero družboslovnega raziskovalca in profesorja je imel velik vpliv njegov profesor in mentor na Pravni fakulteti Jože Goričar. Skupaj s profesorjem Borisom Ziherlom in nekaterimi mlajšimi diplomanti prava, kot je bil Zdravko Mlinar, so ugotavljali, da tradicionalna akademska okolja ne omogočajo empiričnega raziskovanja družbe, ki so ga videli kot nujno protiutež ideološkim razlagam družbenih razmer s strani politike. Pri tem so jih podprli tudi nekateri vplivni politiki, kot sta bila Matija Maček in Stane Dolanc.

Spoj akademske in politične struje je vodil do ustanovitve Visoke šole za politične vede leta 1961. V njej so akademiki postopno prevladali tako, da je že prej kot v desetih letih prerasla v Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo in bila sprejeta v Univerzo v Ljubljani kot njena deseta članica. Profesor Toš je bil njen soustanovitelj, kasneje pa tudi dekan in direktor njenega raziskovalnega inštituta. Te vloge je vedno jemal kot poklicno dolžnost in ne kot prestiž.

Na poti od visoke šole do fakultete je enega odločilnih korakov napravil prav Niko Toš. Ustanovil je Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Center, ki so mu sledili tudi drugi, je igral odločilno vlogo pri snovanju in izvajanju obsežnih terenskih raziskav. Prihajal je do vedenj o ljudeh, njihovih mnenjih in vrednotah, o politiki in politikih, o gospodarstvu in družbenih službah, ki jih dotlej ni bilo. Imel je informacije o tem, kaj ljudje mislijo o zasebni lastnini proizvajalnih sredstev, o agrarnem maksimumu, o cestni aferi, o ugledu politikov, skratka, o vprašanjih, ki jih je dotlej politika ljudem v medijih lahko prikazovala po svojih željah.

Institucija

Center si je postopno ustvarjal posebno karizmo, ki je nastajala zlasti ob skušnjavah politike, da bi prepovedala raziskovanje politično občutljivih vprašanj, in ob njenih željah, da se politično neželene informacije ne bi širile med ljudi. Tako je v sedemdesetih letih center želela podrediti fakultetnemu raziskovalnemu inštitutu in njegovemu svetu, v katerem so sedeli predstavniki politike. Omejevala mu je tudi financiranje. Z vsako objavo in vsakim konfliktom pa je bilo ime »Toševega centra« bolj prepoznavno. Postal je institucija. Letos praznuje 58 let delovanja. Niko Toš ga je osnoval pri svojih akademsko ranih dvaintridesetih letih.

Tošev center je kot eden prvih v Sloveniji vzpostavil anketno delavnico za hitro pridobivanje podatkov prek telefona. Niko Toš je kot profesor metodologije družboslovnega raziskovanja razumel pomen sodobne tehnološke podpore raziskovanju. Že v začetku sedemdesetih let je na fakulteti prispeval k uvedbi študija računalništva in nakupu računalniške opreme. Bil je eden pobudnikov in najodločnejših zagovornikov uvedbe študija družboslovne informatike, ki je bil uradno potrjen leta 1984.

Čeprav se je mladi Toš učil družboslovnega raziskovanja na Inštitutu za družbene vede v Beogradu, je njegov center kmalu postal zgled raziskovalcem v različnih centrih nekdanje države. Skupaj s profesorjem Rusom, Mlinarjem in drugimi so v jugoslovanskem prostoru predstavljali tako imenovano ljubljansko družboslovno šolo s poudarkom na empiričnem raziskovanju. Profesor Toš pa je bil poleg slovenskega aktiven tudi v jugoslovanskem sociološkem društvu, ki mu je sredi osemdesetih let tudi predsedoval. V tem času so organizirali več odmevnih vsejugoslovanskih razprav, na primer o družbenih konfliktih ter o (dez)integracijskih procesih v jugoslovanski družbi. Njihovo raziskovanje in strokovno delovanje je nedvomno vplivalo na družbene spremembe na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta.

Po osamosvojitvi se je profesor Toš ob mednarodnih raziskavah usmeril predvsem v evropski prostor, zlasti na sodelovanje z nemškimi in avstrijskimi kolegi, kot so Ervin Scheuch, Hans Dieter Klingeman in Karl Müller. Prek njegovega centra se je Slovenija vključila v najpomembnejše evropske in svetovne primerjalne raziskave, kot sta Evropska družboslovna raziskava in Svetovna študija vrednot.

Niko Toš je vseskozi raziskoval z namenom osveščanja ljudi o realnih družbenih razmerjih. Svoje znanje je posredoval študentom, ki nas je vodil na raziskovanje slovenskega podeželja na Vojsko ali delavske emigracije v Nemčijo. Raziskovalne izsledke je objavljal v Teoriji in praksi. Posebej pa je skrbel za objave raziskav svojega centra in drugih družboslovnih raziskav. Leta 1972 je bila v sodelovanju z Založbo Obzorja ustanovljena Sociološka in politološka knjižnica. Leta 1989 je začela izhajati knjižna zbirka Dokumenti SJM, leta 1991 pa je bila ustanovljena Znanstvena knjižnica FDV. Tako je širitev publicistične dejavnosti postopno pripeljala do samostojne Založbe FDV. Pobudnik in organizator te dejavnosti je bil profesor Toš. Zanjo je pridobival sredstva. Okrog dvesto knjig je šlo skozi njegove uredniške roke. Njegovo posebno delo je zbirka petnajstih knjig Vrednote v prehodu, v katerih je zbrano izjemno bogato gradivo, ki ga je s svojim raziskovanjem ustvaril njegov center.

Niko Toš je doživljal in doživlja navedene spremembe kot njihov občutljiv in pronicljiv opazovalec. FOTO: Blaž Samec

Zvestoba profesiji

Za širitev in uporabo raziskovalnih rezultatov profesor Toš skrbi tudi s svojo svetovalno dejavnostjo. Vrata njegovega kabineta so še vedno odprta vsakomur, ki ga zanimajo raziskovalni izsledki ali prihaja s pobudami za proučitev razvojnih vprašanj. Tako se pri njem oglašajo predstavniki države in političnih strank ter podjetij. Kadar presodi, da bi jih določeni raziskovalni izsledki morali zanimati, jim jih posreduje kar sam. Odlikujeta ga prefinjen čut za ločevanje bistvenih reči od manj pomembnih ter izjemna sposobnost osebne komunikacije. Čeprav je svetoval najvišjim predstavnikom države, je vseskozi ostal zvest svoji profesiji in ni prestopil praga politike. Ne skriva, da mu je bliže leva kot desna stran politike, kar mu je najbrž preprečilo vstop v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti.

Profesor Toš tudi v teh dneh ureja gradivo za novo knjigo, predseduje Akademiji za trajnostni razvoj Slovenije v ustanavljanju, daje intervjuje in se udeležuje razprav o aktualnih razvojnih vprašanjih sveta, Evrope in Slovenije. Nezaslišano se mu zdi spodkopavanje temeljev Evrope z obnavljanjem fašizma in avtoritarnih režimov, razraščanjem nacionalizma, oboroževanjem in širjenjem vojn s teptanjem temeljnih človeških vrednot. Skrbi ga, kakšen planet in kakšno družbo predajamo v roke prihodnjih generacij. Zelo mu je mar.

Na mestu je vprašanje, kako devetdesetletni slavljenec zmore biti aktiven in zavzet že več kot petinšestdeset let. Nekaj je najbrž v genih, ki so ga obdarili z blago, očetovsko naravo, ki ima svoj prav, a tega ne odreka drugim in jih vabi k dialogu. Ta mu je omogočila razumevati svet in se odzvati tudi takrat, ko je bil postavljen pred težke življenjske preizkušnje. Nekaj je v okolju, v katerem je odraščal, saj so mu starši zagotavljali osebno podporo in omogočili razviti širino duha. Doba njegove mladosti pa je bila doba entuziazma graditve nove družbe, v kateri se je s primerno izobrazbo in ob osebni zavzetosti zdelo vse mogoče. Veliko pa mu pomeni tudi ljubeča podpora njegove soproge Tatjane, s katero sta zmogla na dostojanstven in globoko čuteč način doživljati in premagati tudi najtežje življenjske preizkušnje, kot so hude bolezni in izguba najbližjih.

Zato verjamemo in želimo, da bo profesor Niko Toš izžareval svojo duhovno moč in čilost tudi v prihajajočih letih in da bo lahko še naprej bogatil našo skupnost.