Pričevanje

Hrvaška 1991, Bosna 1992, Ukrajina 2022

Kdo je kriv za smrt na pragu mirne hiše?

Kdo je kriv za kri? Kdo je kriv za krike?

Kdo je kriv za krivdo, ki je čas ne zbriše?

Kdo je kriv za večne, večno zrušene pomnike?

Kdo je kriv za níkdar najdene grobove,

ki so staršem vzeli tolike sinove?

Kdo je kriv? Naj rečem ob solzàh otroka,

da je reka zgodovine pregloboka?

Naj se zlažem, da je pesem roža niča,

in molčim? Jaz namreč vem, čigava je ta roka.

Tudi jaz sem kriv. Jaz, nema, plašna priča.

Kdo je kriv, da ptice letajo vse više

in zapuščajo priljubljene zvonike,

ko zvonovi s krikom padajo v niše

in ognjeni zublji ližejo svetnike?

Kdo je kriv za zrušen dimnik in zidove,

kjer domača mačka trepeta od sove?

Kaj naj rečem, ko morilska, strašna roka

reže dojke? Da je resnica previsoka?

Kaj naj rečem ob pogledu na mrliča?

Da jaz nisem kriv? A to je moja roka.

Tudi jaz sem kriv. Jaz, nema, plašna priča.

Kdo je kriv, da ženske hodijo vse tiše?

In da v denarnicah imajo slike

moških v uniformah? Da otrok nariše

svojega očeta s puško? Brez trenirke.

Brez lopate, ki zdaj okopava le grobove.

Kdo je kriv za žalni pajčolan vdove?

Kaj naj rečem, ko drevesna smola stoka

v plamenih do nebesnega oboka

in je človek živa bakla, ki jo veter biča?

Da je uresničen strah pradavnega preroka?

Tudi jaz sem kriv. Jaz, nema, plašna priča.

Kdo bo zdaj zalival cvetje, ki obupno išče

vode? Kdo na zid obesil padle slike?

Kdo pometel zanemarjeno dvorišče?

Kdo pospravil liste, vejice in pike

v domačih nalogah otrók? Kdo snel okove

z rok jetnikov? Kdo zasul na smrt odprte rove?

Kdaj bo zrelo, zlato klasje zopet moka,

ne pa skrivališče, kjer lobanja poka

kot koruzno latje? Kdaj bo z vrha griča

deček zopet spuščal zmaja? O blodnjak uroka:

tudi jaz sem kriv. Jaz, nema, plašna priča.

Kdo bo zdaj otroka peljal na igrišče?

Kdo mu bo v postelji prebiral knjige?

Kdo mu bo odprl oči za gledališče?

Kdo bo ženski v črnini tkal dotike

čez samotno belo polt, kdo pil valove

nedrja, ki po ljubi roki nemo rjove?

Kdo bo peljal starce na sprehòd okoli bloka?

Kdo, le kdo bo pel mrličem na porokah?

Naj zdaj pišem pesem, ko bi rajši kričal?

Toda čas zahteva pesem, ne pa joka.

Tudi jaz sem kriv. Jaz, nema, plašna priča.

Dvignil sem svoj plašni glas ... Po krivdi molka

sem zdaj kriv besed: nevarnejši od volka,

znam ubijati z jezikom, nožem niča.

Pesnik, med besedo in tišino jokam:

tudi jaz sem kriv. Jaz, glasna, strašna priča!