Poročilo iz prihodnosti

V samo petih letih, kar sem bil nazadnje onkraj atlantske luže, se je tiskana in fizična, torej zidana popkulturna krajina tam zelo spremenila in v temelju preoblikovala. To vem zato, ker določene tovrstne ameriške referenčne točke kot kak ljubiteljski opazovalec vse bolj redkih ptic obiskujem in redno spremljam že od zgodnjih devetdesetih let.

Stanjšani Los Angeles Times

Iz Arizone sem se vračal proti Los Angelesu in se nastanil v (tudi po filmu znanem) puščavskem kraju Twentynine Palms na robu narodnega parka Joshua Tree, ko sem na črpalki kupil dnevni časopis Los Angeles Times. Bil je čudno tanek, pravo nasprotje tistega, ki sem ga poznal izpred pandemičnih let, zato sem pomislil, da gre za kako regionalno izdajo. Vendar ne; bil je prav tisti časopis, ki pokriva območje Los Angelesa in okolice, ki ga naseljuje približno petnajst milijonov ljudi. Časopis je bil tudi vsebinsko videti, kot da gre za lokalne novice. Morda je taka samo petkova izdaja, sem pomislil, vendar tudi sobotna naslednji dan ni bila nič obsežnejša. Spomnil sem se Los Angeles Timesa izpred let, da ne rečem desetletij – v predoskarjevskem času ga je denimo razganjalo od oglasov za filme, ki so imeli največ možnosti za zlate kipce. Zdaj je ta časopis le bleda senca svoje preteklosti, saj je z vseh vidikov močno erodiral in postal skoraj antireklama za tiskani časopis.

Majice v prodajalni glasbe in filmov

Amoeba Music v Los Angelesu je bila svoj čas ena največjih, najbolje založenih in najbolj kultnih ameriških trgovin na zahodni obali, v kateri sta kraljevala film in glasba. Umeščena na Hollywood Boulevardu in z zlatimi zvezdami slavnih na pločnikih v vse smeri, je bila pojem za tiste zbiratelje, ki so hoteli na enem mestu kupiti tako novo kot staro glasbeno zgoščenko ali filmski devede. Tako je bilo vsaj do časa pred pandemijo.

Ko sem na deževni dan, prav primeren za obisk take trgovine, spet stopil vanjo, me je sprva skoraj vrglo nazaj. Na enem najbolj izpostavljenih prostorov ni bilo več nosilcev zvoka in slike, temveč (glasbene, koncertne) majice, poleg njih pa so ključno prodajno območje zavzele vinilne plošče, ki so lani po prodaji, prvič po letu 1987, (spet) prehitele zgoščenke (večino prihodkov pri prodaji glasbe tako ali tako ustvarjajo s pretočnimi vsebinami). Zgoščenke so v Amoebi zdaj, skupaj z digitalnimi videonosilci, potisnjene daleč v ozadje, na novo izdani filmi pa so tam mimogrede razstavljeni na eni od manj vidnih polic. Če hočete kaj posebnega, je bolje, da se obrnete na Amazon ali si pač priskrbite oziroma najamete digitalno verzijo te vsebine.

Knjigarne brez zavzetih kuratorjev

Že pred leti je propadla druga največja ameriška veriga knjigarn Borders in tako je kot edini vseameriški simbol knjigotrštva, razprostrta po vsej Ameriki, ostala veriga Barnes & Noble, ki ji je do nedavnega vsaj približno uspevalo ohranjati pričakovanja malce bolj zahtevnih knjigoljubcev. Tudi tu je pandemija naredila svoje: ljudje, že prej vajeni kupovanja po naročilu, so se v tem času še bolj preselili na splet, tiskane knjige še bolj naročajo kar tam ali pač vse bolj berejo kar v digitalnem formatu. Kako se to odraža v knjigarnah Barnes & Noble? Tiste podružnice, ki so odmaknjene iz mestnih središč, so precej samotne, knjige pa so tam razpostavljene tako brez strasti, kot bi dežurni kurator dal odpoved že pred časom in ga nihče ne bi več nadomestil. Rezultat so skoraj malomarno urejene knjigarne, ki niti pri novitetah ne sledijo tistim, o katerih piše New York Times, večini pa je povsem zmanjkalo tiste napetosti, ki prevzame obiskovalca, kadar obišče prostor z novimi knjigami.

Ryan Holiday v knjigarni The Painted Porch ponuja premišljeno izbrane knjige s trajno vrednostjo, živi pa tudi od njihove spletne prodaje in pošiljanja knjig po vsej Ameriki in Kanadi. FOTO: Samo Rugelj

Tudi mnoge manjše knjigarne so nazadovale. V Ameriki se je število neodvisnih knjigarn v zadnjih letih radikalno zmanjšalo, marsikatere od teh, ki so obstale, pa se spreminjajo v vse bolj kaotično skladišče antikvarnega blaga.

Netflixovi filmi na veleplakatih v filmski meki

Ena od losangeleških knjigarn, ki ji je vseeno uspelo ohraniti svoj butični vsebinski profil, je Book Soup na slavnem Sunset Boulevardu. Zapomnil sem si jo tudi po tem, da je bilo tako na njeni strehi kot v njeni okolici vedno kar nekaj ogromnih plakatov, ki so, nekaj ulic stran od Hollywooda, napovedovali prihajajoče kinofilme.

A zadnja petletka je spremenila tudi to. Plakati so sicer ostali, namesto kinofilmov pa so tam zdaj tisti, ki jih ponuja Netflix. Če klasični hollywoodski filmski studii, ki skrbijo za kinospored, tudi v svojem epicentru izgubljajo primat, si lahko mislimo, kaj bo sčasoma šele tam, kjer je njihov sekundarni interes. Da se svojega položaja niti ne zavedajo, so pokazali tudi letošnji oskarji: zmagala je politična korektnost, ne pa filmi, ki so lani pomagali ohraniti kinodvorane.

Oaze dobrega ostajajo

Vse seveda ni slabo. Ko sem obiskal Bastrop, majhno teksaško mesto z eno samo omembe vredno ulico, blizu katere živi tudi Ryan Holiday, globalni avtor (tudi v slovenščino prevedenih) knjig, v katerih antične vrline prireja za sodobno rabo, sem bil prijetno presenečen, kakšen majhen, a prijeten kulturni ekosistem mu je uspelo ustvariti. Na glavni ulici tega mesteca je kupil staro hišo in jo preuredil v lično knjigarno z imenom The Painted Porch, v kateri ponuja premišljeno izbrane knjige s trajno vrednostjo, živi pa tudi od njihove spletne prodaje in pošiljanja knjig po vsej Ameriki in Kanadi.

A tu se ni ustavil: ko je bil naprodaj še sosednji (povezani) prostor, je kupil še tega, potem pa pregovoril ostarelega, a zavzetega angleškega hipija, da zdaj v njem prodaja vinilne plošče. Tako je bil obisk Bastropa, ki ima vsega skupaj manj kot deset tisoč prebivalcev, moja najprijetnejša tokratna ameriška (pop)kulturna izkušnja.

Nauk za Slovenijo

Čas po pandemiji je temeljito premešal karte na ameriškem popkulturnem terenu; časopisi so tanjši in dražji, njihova vsebina skromnejša, digitalni nosilci zvoka in slike so v (začasnem) zatonu, vrača se vinil, preživeli pa bodo kulturni prostori, ki imajo dušo in vsebino. Ti trendi bodo, kot vedno, nekoč pljusknili tudi k nam, na nas pa je, da se na to pripravimo in (tudi z javnimi ukrepi) zavarujemo kulturne pridobitve zadnjih desetletij, kamor spadajo tiskani mediji, knjigarne ipd. Opozorila prihajajo, tudi s tem poročilom. Imamo lastni jezik in z znanjem, preudarnostjo ter prizadevnostjo si lahko sami napišemo svojo usodo.

Na potezi je vsak, ki piše in bere, gleda in posluša; sami moramo (po)skrbeti za to, da obstanemo kot tiskana in fizična kulturna skupnost. Tega ne bo nihče naredil namesto nas.