V članku preberite še:

V Pompejih sem, na dan sončnega mrka, stopam po ruševinah mesta, na katero se je leta 79 našega štetja spustil oblak vročih vulkanskih saj, plinov in kamenja. Življenje v njem je ostalo konzervirano, ujeto v času. Kakor je napisal Plinij mlajši, priča tega dogodka, je Vezuv Pompeje pogreznil v temo, kot da bi v zaprti in zapečateni sobi ugasnila svetloba.

Leta 79 n. št. je pomorski poveljnik in pisatelj Plinij starejši opazoval izbruh Vezuva. Prav on je bil tisti, ki je vodil reševalno akcijo Pompejev po morju, a ga je ubil izbruh plina in kamenja. Njegov nečak Plinij mlajši nam je zapustil edino ohranjeno poročilo priče katastrofe. Med drugim je izbruh vulkana primerjal z obliko tamkajšnjih borovcev z razvejanimi krošnjami, ki naj bi bili podobne oblike kot oblak vročega dima in pepela, ki se je zrušil na ozemlje pod Vezuvom.

V enem oziroma v dveh izbruhih vulkana je mesto z okrog 12 tisoč prebivalci, z gostilnami, pekarnami, bordeli, gladiatorskimi barakami, z gledališči, svetišči in vilami rimskih aristokratov ugasnilo pod oblakom vročih saj, plinov in kamenja. In se ustavilo v času.

Po podatkih Unesca, ki ga uvršča na seznam svetovne dediščine, so prav zato Pompeji »edino arheološko najdišče na svetu, ki omogoča popolno sliko starodavnega rimskega mesta«. Od dobe romantikov dalje, ki jih je fascinirala dramatična usoda mesta, veljajo za najbolj poznano arheološko najdišče in neprecenljiv vir za nenehno odkrivanje življenja, navad in umetnosti starega Rima. To dokazujejo tudi najnovejše najdbe »banketne dvorane« s črnimi stenami, na katerih so upodobljeni prizori iz Homerjeve Iliade.

Takoj ko vstopiš skozi vrata tega mesta, sodobni svet izgine. Pred tabo se odpirajo podobe, za katere se ti zdi, da si jih nekje že videl.

»Svet so doletele številne nesreče, a nobena od njih ni prinesla toliko zadovoljstva poznejšim generacijam,« je zapisal J. W. Goethe v svojem dnevniku na potovanju po Italiji, v katerem je velik del posvetil Pompejem in svoji fascinaciji nad Vezuvom. V enem samem stavku je Goethe ujel občutje med grozo in fascinacijo, ki ga občutim tudi sama, ko stopim skozi vrata mesta in se pred mano odpre Apolonovo svetišče, za njim pa se v daljavi dviga Vezuv v vsej svoji monumentalnosti in grozeči lepoti.

Sredi foruma stoji bronasta skulptura kentavra iz brona poljskega umetnika Igorja Mitoraja (edina, ki je ostala tam po njegovi retrospektivni razstavi v Pompejih leta 2017) in sredi ruševin in ostankov dorskih stebrov deluje kot vez preteklosti in prihodnosti, kot da si vstopil ne le v mesto po apokalipsi, ampak mesto iz znanstvenofantastičnih filmov.

Bordel, v katerega vstopam, so imenovali lupanar, starorimska beseda, ki naj bi pomenila votlino, volčji brlog, ženske in dekleta v bordelu pa so imenovali lupe, volkulje. Male sobice s kamnito posteljo, brez oken in vrat, ki jih je prekrivala samo zavesa, so videti kot zaporniške celice. Večinoma so tam delala zasužnjena dekleta, ki so jih na rimskih pohodih na tuja ozemlja iztrgali iz njihovih družin in jih prisilili v spolno suženjstvo. V svojih celicah so preživele večino časa in redko videle zunanji svet, saj so bile nenehno pod nadzorom lastnika bordela, lena, ki je zase zadržal ves zaslužek. Kljub temu se je od njih pričakovalo, da so nenehno nasmejane, in če se niso obnašale po pravilih, jih je čakala kruta kazen. Strokovnjaki glede na najdene artefakte sklepajo, da so bili bordeli tudi nekakšni bari, kjer so se moški okrepčali s hrano in pijačo, dekleta so jih stregla, jih umivala in tolažila, jim tudi obvezovala rane.

Še vedno so na stenah vidni ostanki poslikav erotičnih prizorov na rdeči podlagi, ki sem jih videla že v Skrivnem kabinetu arheološkega muzeja v Neaplju. Namenjeni so bili predvsem dekoraciji teh bornih celic, pa tudi za razpihovanje domišljije klientov, morda tudi za navodila manj izkušenim, kot sklepajo arheologi. Do zdaj so odkrili osem fresk erotičnih prizorov, ki spominjajo na Kamasutro: na eni freski je klasični misijonarski položaj, na drugi ženska na moškem, na tretji tako imenovani položaj 69, analni seks in podobno. Sedma freska prikazuje božanstvo Priapa, boga rodnosti, ki je slovel po svoji nenehni erekciji, obkrožata pa ga še dva falusa.