V nadaljevanju preberite:

Tiste noči, ko sem v hotelski sobi, ki je gledala na eno najbolj prometnih ulic Neaplja, do poznih ur brala biografijo Francine Prose o tem baročnem slikarju in končno zaspala, so se zgodile čudne stvari, ki so me nenadoma zbudile. Vrata sobe so se kar sama od sebe odprla in nekaj trenutkov zatem se je sam od sebe prižgal televizor. Na sporedu je bil … tenis.

Ko sem zaprla vrata in ugasnila televizor, se mi je zdelo, da to ni naključje, čeprav so bili razlogi za ta nočni nemir najbrž zelo racionalni – prepih in napačno nastavljena televizijska ura. A meni se je v polsnu vseeno zdelo, da je po glasni ulici, po kateri tudi ponoči avtomobili in vespe niso prenehali voziti, naravnost iz Španske četrti, kjer je nekoč živel in ni bila daleč stran, prišel duh Caravaggia. In odločila sem se, da se bom, ko bo spet posijalo vroče sonce, spogledala z vsemi njegovimi slikami, ki visijo po cerkvah in galerijah Neaplja. Da bi pomirila duhove. Bolj svoje kot njegove. Da bi me v svoj svet ujela lepota njegovih slik, ki jih bom za vedno nosila s sabo, kot je on nosil svoj nož, ki ga je skrival pod blazino.

Čudeži so eden od glavnih temperamentov Neaplja. Prebivalci tega mesta niso nujno katoliki, so pa vraževerni in verjamejo v magične stvari. Neapeljčani vam bodo prostodušno priznali, da morda ne verjamejo v boga, verjamejo pa v San Gennara oziroma svetega Januarija, ki je zavetnik mesta.

Trikrat na leto – 19. septembra, 16. decembra in prvo soboto v maju – se v neapeljski katedrali zbere ljudstvo, da bi znova videlo čudež, ki bi jih pomiril. Škof visoko dvigne relikviarij, v katerem je shranjena kri San Gennara, ki jo je pobožna Evzebija ujela v stekleničko, ko je bil leta 305 obglavljen in jo je, ko so ga pokopali, položila k njegovi glavi.

Strnjena temna kri se v dragoceni okrogli posodi, ki je kot nekakšno božje oko, pred očmi vznemirjene množice spremeni v živo rdečo tekočino in počasi valovi. Mesto, ki živi v strahu pred vročim Vezuvom, ki samo čaka na svoj trenutek in v katerem so potresi nekaj vsakdanjega, kjer je nekoč zaradi kuge in kolere umrlo na tisoče ljudi, bo San Gennaro znova rešil. Tako kot ga je rešil v 17. stoletju, ko je vulkan silovito izbruhnil, a je veter goreči smrtonosni pepel odnesel stran od mesta.