Skrivnost antičnih zvitkov iz Herkulaneja

Ekipi treh mladih raziskovalcev se je posrečilo razvozlati niz odlomkov v zoglenelem zvitku iz Vile papirov v Herkulaneju. Ne da bi ga skušali fizično razviti, jim je uspelo s pomočjo umetne inteligence prebrati del doslej neznane filozofske razprave, ki govori o čutih in užitku. A pomembnejše od vsebine je to, da je skupina pokazala, da je virtualno razvijanje karboniziranih zvitkov mogoče. Ugibanje filologov o vsebini edine ohranjene antične knjižnice bo po več kot četrt tisočletja dobilo odgovore.

Osnovna ironija zgodbe o zoglenelih zvitkih je v vulkanu, ki je s svojo uničevalno močjo leta 79 zasul Pompeje in Herkulanej, vendar zvitke tudi rešil – če jih ne bi karboniziral, bi v dveh tisočletjih že propadli. Proces je bil tako učinkovit, da so iskalci zakladov leta 1752 prve knjige zamenjali za kose oglja, nekaj so jih zmetali proč, s plameni nekaterih so se celo greli. Mnoge so razdejali, ko so jih skušali izpuliti iz vulkanske kamnine.

Sledila so leta uničevalskih eksperimentov. »Pionir« tega početja Camillo Paderni jih je preprosto prerezal z nožem po sredini in pregledoval, kaj bi se v prahu in preostalih fragmentih dalo prebrati (čeprav ni znal grško); princ San Severa jih je zalil z živim srebrom (ki jih je zdrobilo); šele oče Antonio Piaggio iz vatikanske knjižnice, ki je Padernija označil za »mesarja«, je izumil napravo, s katero jih je razvijal po nekaj milimetrov na dan, za prvega je porabil več let. Njegov naslednik John Hayter je bil hitrejši, z vzporednim delom na več napravah jih je v štirih letih razvil in prepisal 200.

Nekateri so v okviru diplomatskih podvigov našli pot do evropskih prestolnic. Neapeljski kralj Ferdinand jih je leta 1802 šest »podaril« Napoleonu, ko mu je ta grozil z vojaškim vdorom. Napoleon je čez štiri leta vseeno napadel, in ko so ga Britanci desetletje kasneje pregnali, je hvaležni Ferdinand z regentom, kasnejšim Jurijem IV., zamenjal 18 zvitkov za 18 kengurujev. (Neapeljčani so nad kupčijo godrnjali, ker je bilo nekaj živali pohabljenih.) Del teh zvitkov je slednjič pristal v Oxfordu, del se je na poti izgubil.

Ohranilo se je dobrih 1800 zvitkov, od teh 340 skoraj celih, 970 poškodovanih in kakih 500 zgolj fragmentarnih. Okrog 800 je danes povsem ali deloma razvitih, od teh je le kakih 200 objavljenih in še kakih 150 identificiranih, ostali so uganka. V Neaplju so v šestdesetih ustanovili poseben Mednarodni center za raziskave herkulanejskih papirov (CISPE) in na prelomu tisočletja so s pomočjo multispektralnega snemanja dramatično izboljšali rezultate pri branju tistih, ki so jih dotlej bolj ali manj brutalno razvili.

Toda več kot 600 zvitkov je bilo tako poškodovanih, da se jih nihče ni upal niti lotiti.

Izziv Vezuva

Kot je poglobljeno poročala revija Nature, so projekt, ki je motiviral mednarodno in interdisciplinarno množico raziskovalcev, poimenovali Izziv Vezuva. Razpisali so ga na lanske marčeve ide, 15. marca 2023. Javnosti so omogočili dostop do zoglenelih zvitkov, slikanih s pomočjo računalniške tomografije v pospeševalniku delcev Diamond Light Source v bližini Oxforda. Posnetke so objavili na spletu in za dosežke ponudili vrsto nagrad v vrednosti več kot milijona dolarjev, zbranih s pomočjo darovalcev. (Na spletni strani so našteti in razvrščeni po častnih nazivih, »cezarji« so darovali več kot 200.000, »senatorji« več kot 50.000, »državljani« več kot 5000 dolarjev. Nemara najbolj simpatičen je anonimni »senator« s sliko Larryja Davida; na povezavi se nato zavrti prizor iz serije Curb your Enthusiasm (Nikar tako živahno), ki se norčuje iz anonimnih darovalcev.)

Pravila so bila preprosta. Za osvojitev glavne nagrade, 700.000 dolarjev, so morali udeleženci razvozlati vsaj 85 odstotkov štirih posameznih odlomkov, od katerih bi vsak obsegal vsaj 140 znakov. Za vrsto delnih dosežkov je razpis ponudil več ducatov manjših nagrad, med njimi eno za prvi razvozlan niz črk. Oktobra 2023 jo je dobil Luke Farritor, dodiplomski študent računalništva na Univerzi v Nebraski, ki je v zvitku prepoznal besedo porphyras, genitiv samostalnika, ki pomeni »škrlat«, torej škrlatno barvo ali škrlatno oblačilo.

Do predpisanega roka, 1. januarja 2024, so na Izzivu Vezuva prejeli 18 rešitev, mnoge med njimi le nekaj minut pred polnočjo. Tehnična žirija je pregledala metode prijaviteljev in skušala reproducirati njihove programske rešitve, nato pa 12 anonimiziranih prispevkov v drugem krogu prepustila še komisiji papirologov, ki so ocenili berljivost predstavljenih odlomkov.

V zmagovalnem prispevku, ki so ga predstavili 5. februarja, je mogoče prebrati bistveno več, kot je bilo pričakovano, več sto besed v petnajstih stolpcih, kar ustreza približno petim odstotkom celotnega zvitka.

Tekmovalnost in sodelovanje

Spiritus movens v ozadju projekta je Brent Seales, profesor računalništva na Univerzi Kentucky, ki se skuša do vsebine zapisov iz Herkulaneja dokopati že skoraj dvajset let in je s svojo ekipo razvil softver za »virtualno razvijanje« papirusnih zvitkov s pomočjo tridimenzionalne računalniške tomografije. Leta 2015 je tako razbral vsebino v zoglenelem Torinem zvitku esenske skupnosti iz En Gedija, zapisanem na pergamentu z gostim črnilom na osnovi železa.

Toda tokrat se je znašel pred resno težavo. Papirus je tanjši od pergamenta, črnilo na osnovi ogljika, s katerim so bili herkulanejski zvitki popisani, pa ima enako gostoto kot papirus, na tomogramih ga ni bilo mogoče razločiti. Njegova raziskovalna skupina se je zato začela spraševati, kako bi bilo za virtualno odvijanje in prepoznavanje črnila mogoče usposobiti modele strojnega učenja. Zaradi množice podatkov, dva skenirana zvitka imata kar 5,5 TB, in zelo omejenih virov se je na trenutke zazdelo, da je naloga preprosto prezahtevna.

Nato je prišlo do neobičajnega preobrata. Stik z raziskovalci je navezal Nat Friedman, podjetnik iz Silicijeve doline in vodja Microsoftovega servisa za repozitorije GitHub. Uganka zvitkov iz Herkulaneja ga je začela zanimati, ko je med kovidnim zaprtjem leta 2020 po lastnih besedah »padel v zajčjo luknjo Rimskega imperija« in si nekoč na spletu ogledal Sealesovo predavanje. Predlagal je drugačen pristop, kjer bi se izzivu lahko priključili tudi zunanji tekmovalci. Doniral je znesek, s katerim so projekt zagnali, in na twitterju zbral še več sredstev. Pridružil se jima je enako radodarni Daniel Gross, mladi vlagatelj, ki ga je Time 100 uvrstil med najvplivnejše posameznike na področju umetne inteligence, Seales pa je na spletu objavil svojo programsko opremo in visokoresolucijske tomograme zoglenelih zvitkov.

Rekonstrukcija Vile papirov v antičnem Herkulaneju. FOTO: Rocio Espin Pinar

Friedman je ob doseženem rezultatu povedal, da je bila za uspeh projekta ključna »mešanica tekmovalnosti in sodelovanja«. Iz meseca v mesec so organizatorji podelili vrsto manjših nagrad, zmagovalno kodo za strojno učenje pa nato vsakič objavili in s tem dvignili raziskovalno raven celotne skupnosti. Vsi tekmovalci so tako lahko nenehno gradili na uspehih svojih neposrednih tekmecev. Raziskovalnih skupin, ki so se izziva lotile, je bilo čez tisoč, skupaj so vložile več desetletij časa.

Zmagovalna ekipa

Na koncu je pogoje za glavno nagrado v celoti izpolnila samo ena ekipa. Sestavljali so jo trije člani, doma s treh celin. Že omenjeni Luke Farritor, enaindvajsetletnik iz Nebraske, je oktobra dobil nagrado za prvo prebrano besedo. Egipčan Youssef Nader, doktorand, ki raziskuje umetno inteligenco na Freie Universität v Berlinu, je za isti izziv prvih črk dobil drugo nagrado, sicer s precej bolj čitljivim rezultatom, ki pa ga je poslal nekaj tednov za Farritorjem. Julian Schilliger, študent robotike na Švicarskem zveznem inštitutu za tehnologijo ETH v Zürichu, je dobil kar tri različne nagrade za razvoj orodij za segmentacijo.

Za osrednji izziv tekmovanja so se ti trije tekmeci povezali v supertim, njihov prispevek je komisija soglasno ocenila kot najboljši. Lovorika je bila trdo prigarana, vodja skupine Nader je povedal, da so v oblaku adrenalina delali tudi po 20 ur na dan. Podeljene so bile še tri druge nagrade za prispevke, ki so se vsak zase izkazali z različnimi subtilnimi rešitvami za označevanje in vzorčenje črnila.

Ena od notoričnih težav pri umetni inteligenci je njeno »haluciniranje«; kako preprečiti, da bi si algoritem začel izmišljati besedilo? Rešili so jo tako, da program sploh ne temelji na črkah ali jeziku, išče zgolj črnilo na delcu površine, ki je mnogo manjši od posamezne črke. Koščke, kjer je rezultat pozitiven, nato sestavi v podobo. Da bi si tak model iz plusov in minusov namislil ravno podobo v obliki grške črke, še več, črke, povezane v smiselno besedo ali celo stavek v stari grščini, je praktično nemogoče.

Ko je arhitekt Michael Ventris, ki je imel takrat komaj dobrih trideset let, s pomočjo klasičnega filologa Johna Chadwicka leta 1953 dešifriral linearno pisavo B, so si bolj izkušeni kolegi na konferencah menda občudujoče mrmrali: »Si jeune, si jeune!« (»Tako mlad, tako mlad!«) Ob še desetletje mlajših raziskovalcih, znova iz povsem druge stroke, je presenečenje zdaj toliko večje. Ena od papirologinj v komisiji, Federica Nicolardi z Univerze Friderika II. v Neaplju, je povedala, da so rezultati naravnost neverjetni. »Vsi smo bili povsem osupli nad slikami, ki so se pokazale.«

Epikurejstvo pošilja pozdrav

Odlomki, ki jih je že mogoče prebrati, govorijo o užitku, ki lahko pride prek različnih čutov, denimo sluha, vida ali okusa; in nato navajajo različne vire tega užitka – glasbo, škrlat, kapre. Kot je razigrano pripomnila Federica Nicolardi: »Epikurejstvo pošilja pozdrav z besedilom, polnim glasbe, hrane, čutov in užitka.« (»Filologi bodo to najbrž res označili za filozofsko razpravo,« so se namuznili organizatorji med razglasitvijo zmagovalcev, »nam pa zveni nekam znano in ne moremo se znebiti občutka, da je prvi zapis, ki smo ga odkrili, dva tisoč let star blog o tem, kako uživati življenje.«)

To se presenetljivo dobro ujema z vsebino tistih zvitkov iz Herkulaneja, ki niso bili tako poškodovani in jih je bilo v preteklih stoletjih vsaj do neke mere mogoče prebrati. Večina je posvečena filozofiji – in sicer prav epikurejstvu, torej šoli, ki jo je ustanovil Atenec Epikur (341­–270 pr. Kr.). Kot kaže, je šlo pri zvitkih iz Vile papirov za knjižnico pesnika Filodema iz Gadare (ok. 100–35 pr. Kr.), epikurejskega misleca, ki je študiral v Atenah, nato pa se je skupaj s knjigami preselil v Rim in kasneje v Herkulanej k svojemu pokrovitelju Pisonu, Cezarjevemu tastu in bržkone lastniku odkrite vile. Okrog Pisona, ki je bil leta 58 pr. Kr. celo konzul, so se takrat zbirala velika imena književnosti, tudi Vergilij in Horacij, ta je Pisonom posvetil eno svojih najpomembnejših pesnitev, Ars poetica.

Robert Fowler z Univerze v Bristolu in omenjena Federica Nicolardi, filologa, ki sta sodelovala v komisiji, menita, da bi tudi ta zvitek lahko napisal Filodem, čeprav v razkritih odlomkih še ni zaslediti avtorja. Zanimiva je konkretnost prijetnih zaznav – škrlat, kapre. Tudi o glasbi avtor ne piše kar na splošno, omenja nekega Ksenofanta, najbrž slovitega flavtista, ki ga najdemo pri Plutarhu in Seneki; ta je v razpravi O jezi zanj zapisal, da je zgolj s svojim mojstrskim igranjem spravil Aleksandra Velikega v bojno razpoloženje (Alexandrum aiunt Xenophanto canente manum ad arma misisse). A še bolj pomembno je, da Ksenofanta omenja sam Filodem v že odkriti četrti knjigi svojega dela O glasbi. Gre za zvitek z eno od izgubljenih knjig te razprave? Papirolog Richard Janko z michiganske univerze, prav tako član komisije, sodi, da je to povsem možno; najbrž bo že v prihodnjih mesecih več razkril naslov zvitka, ko bodo prišli do njega.

Oprijemljivi obeti

Richard Janko razmišlja tudi o tem, kaj utegnejo zvitki še prinesti. Nedvomno bo v njih še več grške filozofije: »Všeč bi mi bilo, če bi dobili še kakšno Aristotelovo delo.« Toda nekateri od že razvitih papirov so v latinščini in tematsko bolj razvejani, povsem mogoče je, da se bodo znova pojavila tudi doslej neznana literarna dela. Nova Ajshilova, Sofoklova ali Evripidova tragedija? Ciceronov dialog Hortenzij, ki je tako zelo fasciniral Avguština? Cezarjeva pisma, Avgustovi epigrami, morda katera od 107 izgubljenih knjig Livijeve zgodovine Rima?

Druga možnost, ki se kaže v prihodnosti, je uporaba tako razvitih tehnik strojnega učenja pri novih vrstah skritih besedil. Eden od prvih kandidatov bodo egipčanske mumije. Za kartonažo, v kateri so jih pokopavali, so reciklirali tudi papirusne zvitke, med drugim Sapfino pesem, odkrito leta 2014. Bržkone ni zadnja, gradiva je ogromno, Egipčani so se od svojih mrtvih na ta način poslavljali skozi več stoletij; in kot je nekoč lucidno napisal Anton Sovrè, »zvesti pesek Egipta« hrani še mnoge najdbe.

Zmagovalna rešitev je ponudila bistveno več, kot je natečaj zahteval. FOTO: Izziv Vezuva/AFP

Zdi se celo, da se odpira možnost novih izkopavanj. Del velikanske vile, ki se je razprostirala na kakih 3000 m2, je še pod zemljo, že leta 2016 je skupina britanskih, ameriških in francoskih raziskovalcev pozvala k nadaljevanju dela. Poznavalci so prepričani, da je najdena »Filodemova« knjižnica zgolj manjši del zbirke njenega omikanega lastnika in da se prava presenečenja, morda tisoči novih zvitkov, skrivajo v dveh spodnjih nadstropjih, odkritih v devetdesetih, ki še nista izkopani. Tak preobrat v poznavanju antike bi bil primerljiv le še z razkritji evropske renesanse.

Problem je v tem, da ura tiktaka. Od 17. stoletja dalje je Vezuv v povprečju bruhal na 20 let, zadnji izbruh je bil leta 1944. Ko pride večji izbruh, takšnih je bilo v zadnjih sedemnajstih tisočletjih osem, bo Vila papirov s 95-odstotno verjetnostjo spet pokopana, piroklastični tok pa utegne s svojimi več kot 500° C in hitrostjo čez 300 km/h tokrat marsikaj uničiti za vselej. »Prihodnost nam ne bo odpustila, če to priložnost zapravimo,« so takrat zapisali pobudniki.

Izziv Vezuva bo imel pri tem še naprej osrednjo vlogo. Naslednji korak bo dešifriranje celote. Za leto 2024 so organizatorji že razpisali novo serijo nagrad, njihov cilj je že do konca letošnjega leta prebrati 90 odstotkov zvitka. Na njihovi spletni strani so podrobno dokumentirani vsi dosedanji dosežki, na voljo so digitalna gradiva, rešitve vseh nagrajencev in odgovori na pogosta vprašanja; zdi se, da se bo skupnost raziskovalcev v kratkem še povečala.

Najboljši del šele pride.

Dr. David Movrin, Oddelek za klasično filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani