V nadaljevanju preberite:

Pesnike in pisatelje nasploh bi lahko ločili na tiste, ki mislijo smrtno resno, in one druge, ki jim gre predvsem za nesmrtnost. Oboje so konča enako, le da pridejo eni na vrsto prej, drugi malce kasneje. (Ne)smrtnost ne uide nikomer, sploh ne v teh časih umetne inteligence in neskončnih možnostih objavljanja na družbenih omrežjih. Zato pisma nočejo biti več dolga. Ker so slovesi vse krajši. Najina so kljub temu dolga, pa čeprav jih nekateri ne bodo prebrali do konca. Ker se bodo poslovili prej. Kdor pride do konca, ta dobi vse – ali pa nič. Navsezadnje gre za kondicijo. V pismu naj gre vse skupaj, bi nekoč prekleli moji prijatelji iz šole.

Ta »smrtna resnoba«, o kateri je pisal Debeljak, se je nanašala še na nekaj njih, mrtvih fantov, ki so zgoreli prehitro ali pa prepozno, kakor se vzame. Mednje sodi tudi fatalni Marko Pavček, ki je na svojo smrtno resno namero opozoril z verzom »z vsako pesmijo me je manj«, ki je resna grožnja vsem tistim, katerih pisateljska drža je nekje vmes, med smrtno resnostjo in nesmrtnostjo. Kakšen samooklicani dušebrižnik bi dejal, da so smrtno resni nesmotrni, nesmrtni pa smotrni. In kaj je vmes? Kdo je vmes? Vmes so »smotani«, bi pribil nekdo drug, ki uporablja najin materni jezik. In takšnih smotanih je v tem svetu neskončnih podaj v prazno, kolikor ti je drago. Zato sem tudi želel pisati pisma nekomu, ki jih bo prebral tako, da bo v njih znal najti tisti verz, ki ubije, ne zgolj opozorilni verz, podajo z navdihom, iz katere nastane tisto nekaj več od igre, drugače se ne splača …