Pesem za Borko Pavićević

Borka, legendarna dramaturginja beograjskega gledališča Atelje 212, kjer je v znameniti trojki, skupaj z direktorico Miro Trailović in teatrologom Jovanom Ćirilovom, v sedemdesetih letih bistveno prispevala k modernizaciji tedanjega srbskega in jugoslovanskega gledališča. Borka, spiritus movens, povezovalka energij, motor mednarodnega festivala eksperimentalnega gledališča Bitef, enega izmed najpomembnejših gledaliških festivalov na globalni ravni ter eno izmed znamenj kozmopolitske naravnanosti tedanje jugoslovanske prestolnice, ki je proti koncu osemdesetih let žal doživela padec v ideološko flajšmašino, v nacionalistični fanatizem, s skrajno destruktivnimi učinki za tedanjo federativno državno tvorbo in z avtodestruktivnimi učinki za samo Srbijo. Tej politični avtodestrukciji, tej kulturni redukciji se je Borka uprla z vsemi svojimi človeškimi močmi in je svojo pokončno državljansko držo drago plačevala.

Borka z veliko in malo začetnico, Borka in borka in naša velika, večja, največja soborka. Borka, lucidna, razgledana in preroška intelektualka, pogumna publicistka, neustrašna pionirka vseh družbenih uporov od študentskih demonstracij v Beogradu leta 1968 do demokratičnega gibanja zoper vojne in nacionalizem.

Borka, velika dama in velika duša. Borka, Velika Mati.

Borka, ki je imela tak občutek za humor in se je zmeraj tako lepo in nalezljivo smejala. Če pomislim na vsa srečanja z njo, bi ocenil, da sva se vsaj 80 odstotkov časa presmejala.

Borka, zaščitno ime tolikih dobrih in svežih idej, protestnih peticij in državljanskih pobud, ustanoviteljica gledališča Nova osećajnost v stari beograjski Pivovarni, pobudnica gledaliških in družbenih gibanj, utemeljiteljica, prva, dosmrtna in večna direktorica Centra za kulturno dekontaminacijo, tega uporniškega otoka urbane kulture zoper plimo kvaziruralne posurovelosti, ki se je po besedah nekdanjega beograjskega župana Bogdana Bogdanovića kazala kot »urbicid«.

Borka, dialoški duh, sestrska navzočnost, ki je z izjemno emocionalno inteligenco znala najti skupen jezik s sleherno sogovornico in sogovornikom. Zaupali so ji tako vrhunski svetovni umetniki in teoretiki kot odrski delavci. Slednje vem iz lastne izkušnje: l. 1975 je Lado Kralj, vodja Pekarne, angažiral skupino študentov, gledaliških navdušencev, med katerimi sem bil tudi jaz, da smo kot odrski delavci, kulisenšiberji, pomagali pri gostovanju predstave Tako, tako, ki jo je na podlagi zgodb Mirka Kovača režiral Ljubiša Ristić, v Ateljeju 212; štiriindvajset ur, vmes tudi celo noč, smo sestavljali komplicirano železno konstrukcijo, Borka je pa poskrbela, da nismo bili lačni in žejni.

Borka, soproga in soborka briljantnega in brezkompromisnega odvetnika Nikole Barovića. Skupaj sta branila disidente, Albance, vse druge in drugačne v času diktature istosti, diktature »naših«.

Borka, nosilka legije časti francoske republike, ki je svojo čast zmeraj razumela kot človečnost.

Borka, Črnogorka in Beograjčanka in kozmopolitka, Borka, ki je s tako zvestobo in ustvarjalno odprtostjo izžarevala, kar je najboljšega v črnogorski tradiciji, kar je najtoplejšega v beograjskem duhu in kar je najsvetlejšega in najbolj zračnega na mednarodnih obzorjih.

Borka, prijateljica Slovenije in slovenskega gledališča, Eksperimentalnega gledališča Pekarna, Slovenskega mladinskega gledališča in ljubljanske Drame SNG, Dušana Jovanovića, Milene Zupančič, Radka Poliča, Lada Kralja, Jožice Avbelj, Igorja Lampreta, Matjaža Vipotnika, Iva Svetine, Janeza Pipana, Alje Predan, Vita Tauferja, Dragana Živadinova, Tomaža Pandurja.

Borka, očarljiva gospa, za katero je Ljubiša Ristić pripovedoval, da so bili vanjo zaljubljeni vsi brigadirji na mladinskih delovnih brigadah. Borka, konstruktiven, pozitiven duh, ki je z Ristićem, Jovanovićem, koreografko Nado Kokotović, igralcem Radetom Šerbedžijo in mnogimi drugimi v obdobju razpadanja Jugoslavije ponovno brigadirsko gradila gledališke mostove z gibanjem KPGT (Kazalište, Pozorište, Gledališče, Teatar).

Borka, s katero sem tako rad sodeloval tudi podpisani. Nazadnje pred nekaj leti, ko je v njenem Centru za kulturno dekontaminacijo gostovalo Prešernovo gledališče Kranj s presunljivo predstavo 25.671 režiserja Oliverja Frljića o usodi izbrisanih in je Jelena Ivanišević prevedla moje besedilo za gledališki list Izbris – etnično čiščenje à la slovène. Takrat sem se ovedel, da sem se z državljanskim angažmajem za pravice izbrisanih znašel v enaki, težki in nehvaležni vlogi, kakršno je tolikokrat igrala Borka, a ona z neprimerno večjimi tveganji − kritizirati lastno skupnost zaradi kratenja človekovih pravic. Tu se lahko le priklonim pogumu, ki ga je izkazala pri tolikih nevarnih protestnih akcijah, med drugim kot soustanoviteljica Beograjskega kroga intelektualne opozicije zoper Miloševićev režim.

In tu je še ena Borka, ki mi osebno največ pomeni in me ob njeni smrti najbolj boli − Borka, ki je bila moja sostanovalka. Moja nesojena, a usodna sostanovalka. Borka, ki je živela v istem mestu, v isti ulici in v isti hiši kot jaz, v hiši, ki je bila moj otroški raj in ki je nikoli nisem prebolel. Da Borka stanuje na istem naslovu, kjer sem sam preživel srečno otroštvo, sva z osuplostjo ugotovila zgodaj spomladi 1994, na vrhuncu jugoslovanskih vojn, a daleč stran, na tujem − v Stockholmu, kjer so švedski pisatelji (PEN) in mirovniki zbrali kritične intelektualce in humanitarne aktiviste iz različnih krajev krvavo razpadajoče Jugoslavije, ki smo se upirali vojnemu razdejanju. Na nekoliko provokativno vprašanje švedskega novinarja, kako doživljava dejstvo, da sva se kot nekdanja sodržavljana znašla v sovražnih deželah, sem odgovoril: »Veste, kaj, Borka in Boris živiva v isti hiši, a v različnem času.« V tedanjem kontekstu je moj odgovor imel tudi politični pomen, pozneje pa sem ga uporabil kot refren v Pesmi za Borko Pavićević, ki izraža moje osebno domotožje.

Borka je bila vesela te pesmi. Najin ključni pogovor se je zgodil leta 2002, med neverjetno dobro sprejetim gostovanjem ljubljanske Drame v beograjskem Ateljeju 212 z mojo tragedijo Kasandra v režiji Dušana Jovanovića; mitološko zgodbo obleganja Troje sem tu uporabil kot podobo obleganja Sarajeva in zastavil vprašanje, ali je po vojni možna ljubezen med sovražniki. Borka me je s sebi lastno gostoljubnostjo povabila domov, v svojo/mojo/najino hišo. Sedela sva v sobi, ki je bila nekoč delovni kabinet mojega očeta Anteja Novaka, in Borka mi je razložila, da je bila prav stena te sobe, ki z dvema velikima oknoma gleda na vrt, na moj otroški raj, precej poškodovana ob Natovem bombardiranju Beograda leta 1999. Bombe so padale v neposredni bližini, na vojašnico Garde in Železniško bolnišnico, kjer so tovornjaki z oznakami Rdečega križa skrivali eksploziv; v bližnjem parku, svetem kraju mojih otroških iger, so eksplozije na drevesa vrgle nekaj trupel civilnih žrtev; šrapneli so zasuli tudi njeno/mojo/najino hišo. Zdaj mi toliko več pomeni, da je ta obisk občuteno dokumentiran, zahvaljujoč kameri mojstra Toneta Stojka.

In zdaj Borke ni več! Ni več vitalne gospe, za katero bi prisegel, da ne bo nikoli umrla. Ena izmed mojih čustvenih reakcij na to tragično novico je bila bojazen, da z Borkino smrtjo tudi sam dokončno zapuščam svoj daljni, davni dom. Zdaj, ko iz nuje pišem te vrstice v slovo od te lepe duše, pa natančno čutim, da še zmeraj živiva v isti hiši, a v različnih časih, ki ju ne bo nikoli več mogoče zlepiti skupaj. Pogumna, velika, lepa duša Borke Pavićević bo za vse večne čase moja ljuba sostanovalka v hiši, ki stoji v vrtu mojega zemeljskega raja, tam daleč, tu blizu v mojem spominu, za devetimi gorámi, v naraščajoči osami, za dvema državnima mejama, ki ju ob vseh rastočih protibegunskih bodečih in žiletnih žicah zdaj varno prečka le reka Sava. Tiho teci, igriva Sava. Tiho teci, strašna Sava. Tiho teci prek mejá in nesi to poslovilno pismo od svojih razpenjenih gorskih izvirov do izliva v temno Donavo pod beograjsko trdnjavo Kalemegdan.

Poslal bom sožalje na tako dobro znan naslov. Borkin naslov. Svoj lastni naslov. In ponovno bom prepisal svojo Pesem za Borko Pavićević. Ne bom spremenil niti ene same besede, niti ene same črke, in vendar bo pesem v nestvarni luči Borkinega slovesa ožarjena z bistveno drugačnim, temnejšim pomenom.