Pacientu se v kotičkih ust nabira pena, nad pljuči mu poka in piska

Ura je pol dveh ponoči, ko me sestre kličejo k bolniku s hudim srčnim popuščanjem, ki se je na našem »navadnem« oddelku pričel dušiti. Oči ima široko odprte, polne smrtne groze, roke mu nervozno grabijo za rjuho. Hlasta za zrakom, ki mu ne more napolniti pljuč, saj jih zaliva voda. V kotičkih ust se mu nabira pena, nad pljuči mu vse bolj poka in piska. Jasno mi je, da tega pljučnega edema brez intenzivne enote ne bomo obvladali. Hropečemu bolniku pod jezik napršimo nitrat za razbremenitev srca, namestimo masko s kisikom in že potiskamo posteljo s pacientom vred proti intenzivni enoti, kjer mu prostor odstopi gospod, pri katerem smo pretekli večer zaključili z raztapljanjem krvnega strdka v stegenski arteriji. V nekaj minutah izurjene medicinske sestre v intenzivni enoti novemu bolniku izmerijo tlak, zasičenost hemoglobina s kisikom, ga priklopijo na monitor vitalnih funkcij in mu vstavijo intravenski kanal. Bolniku skupaj namestimo »čelado« za dihanje s kisikom obogatenega zraka pod nekoliko večjim tlakom, da razpremo pljuča, z morfijem mu ublažimo smrtni strah in zmanjšamo pretirano naporno delo dihalnih mišic. Z diuretikom pospešimo odvajanje vode. Zdravljenje pljučnega edema počasi začenja delovati – po četrt ure je dihanje že mirnejše, zasičenost hemoglobina s kisikom zadovoljiva, izčrpani bolnik tone v miren dremež.

Bombažna majica se mi lepi na prepoteno kožo, srčni utrip se mi počasi vrača na normalo, preveva pa me zadovoljstvo, ker vem, da bo bolnik do jutra na varnem pod vestnim nadzorom ekipe naše intenzivne enote.

Pod budnim očesom medicinskih sester

Ura je enajst zvečer. Starejši bolnik, ki smo mu dopoldne skozi obe dimeljski arteriji vstavili znotrajžilno opornico zaradi velike izbokline (anevrizme) trebušne aorte, je postal zmeden (deliranten). Zmerja sestre, s prsnega koša si je potrgal elektrode, ki beležijo njegov srčni utrip, vstaja iz postelje, sredi noči želi oditi domov. Predstavim se mu, ga nežno primem za roko in razlagam, da smo v bolnišnici in da je sredi noči, ko je treba spati. Ne verjame mi, prepričan je, da je že jutro, in zahteva svoje čevlje in obleko. Ocenim, da ogroža samega sebe, saj bi lahko zakrvavel iz vbodnih mest v obeh dimeljskih arterijah. Delirantnega bolnika bo treba sedirati. Sestre nastavijo infuzijo deksmedetomidina, ki bolnika pomiri in zaziblje v sen. Ves čas je treba spremljati njegove vitalne parametre, zlasti frekvenco dihanja, zasičenost hemoglobina s kisikom, srčni ritem in krvni tlak. To je mogoče le pod budnim očesom izurjenih medicinskih sester, ki me vedo pravi čas poklicati, da ravno prav zmanjšamo odmerek sedativa.



Ura je pol treh popoldne in ravno prevzemam petkovo dežurstvo. V enoti intenzivne terapije ob oknu leži drobna ženica, ki je bila dopoldne sprejeta iz urgentne angiološke ambulante zaradi gangrene na nogi. Ne more se pogovarjati, ima nizek krvni tlak, odvaja bore malo urina, kazalci vnetja so močno povišani, krvni sladkor iztirjeno visok, kri pa močno zakisana na pH 7,10. V žilo ji tečejo: kristaloidna infuzija tekočine, inzulin, noradrenalin in antibiotik. Po maski ji dovajamo dodatni kisik. Sestre vsako uro izmerijo krvni sladkor, prilagajamo odmerek intravenskega inzulina, merimo serumski kalij in acidobazno stanje. Naslednje jutro ob osmih, ko predajam sobotno dežurstvo svojemu kolegu, se bolnica že pogovarja z nama. Krvni tlak se je normaliziral, sprožilo se je odvajanje urina, krvni sladkor je le še rahlo povišan, pH krvi zanaša solidnih 7,36. Zasluga za okrevanje gre mnogo bolj kot zdravnikom, ki smo terapijo predpisali, sestram intenzivne enote, ki so iz ure v uro bedele nad bolnico in skrbele, da so vse zdravilne učinkovine tekle v pravih odmerkih.

Kdo bo namesto nas zdravil bolnike?

Enota intenzivne terapije kliničnega oddelka za žilne bolezni je steber, ki zagotavlja varnost in oporo. Res? Še vedno?
Res, še vedno. A le v polovičnem obsegu. Z letom 2021 smo morali zaradi prerazporeditev izurjenih medicinskih sester na covidne oddelke in zaradi odpovedi delovnega razmerja diplomiranih medicinskih sester, ki ne zdržijo nenehnega turnusnega dela za skromno plačilo, zmanjšati število intenzivnih postelj kliničnega oddelka za žilne bolezni z osem na štiri.
V »normalnih« letih smo na osmih intenzivnih posteljah kliničnega oddelka za žilne bolezni ob praktično polni zasedenosti, s povprečno ležalno dobo 4,3 dni, zdravili letno 670 bolnikov. Prepolovitev zmogljivosti pomeni izpad 335 obravnav na leto. Zgolj retorično se lahko vprašamo, kdo bo namesto nas zdravil bolnike s svežimi zaporami arterij na okončinah, bolnike z napredovalimi anevrizmami trebušne aorte, ki potrebujejo vstavitev žilne opornice, bolnike s sepso in septičnim šokom, bolnike po umetnem predihavanju, ki še vedno potrebujejo intenzivni nadzor …

Prof. dr. Aleš Blinc, Klinični oddelek za žilne bolezni UKC Ljubljana