Bolnišnice brez medicinskih sester še niso iznašli

Vsi smo del verige, ki zagotavlja zdravljenje hematološkega bolnika, kot se spodobi. Če se veriga prekine ali popusti, bo bolnik v težavah in zdravljenje morda neoptimalno.

Ja, Klinični oddelek za hematologijo UKC Ljubljana je tista klinika, kjer smo že več kot 2000 bolnikov zdravili s presaditvijo krvotvornih matičnih celic (PKMC), mnoge med njimi tudi povsem pozdravili. In kjer bomo s pomočjo ljudi, ki jim ni vseeno za sočloveka in so del civilne družbe, omogočili začetek celičnega zdravljenja CAR-T. Smo urejeni v glavah, kar je posledica zglednih medosebnih odnosov in dobrega duha, ki vlada na kliniki. In na ravni poklicev smo spoštljivi drug do drugega. Med 119 zaposlenimi je 23 zdravnikov (13 specialistov in 10 specializantov), 48 medicinskih sester (18 diplomiranih medicinskih sester, DMS, in 30 srednjih medicinskih sester/zdravstvenih tehnikov, SMS ali ZT).

Zaposleni na kliničnem oddelku za hematologijo, s katerimi delam že vrsto let, so v mojih očeh enaki. Smo ljudje in nič ni bolj pomembno. Vsi smo del verige, ki zagotavlja zdravljenje hematološkega bolnika, kot se spodobi. Če se veriga prekine ali popusti, bo bolnik v težavah in zdravljenje morda neoptimalno. Naj ponazorim. Strežnica/čistilka pomije in počisti bolnikovo sobo, če bolnik na primer bruha. Srednja medicinska sestra (SMS) ohranja čisto bolnikovo posteljo, pomaga pri njegovi osebni higieni, hranjenju, deli oralne oblike zdravil, meri vitalne življenjske znake; zaradi narave dela preživi pri bolnikih največ časa in jih zato odlično pozna. Diplomirana medicinska sestra zagotavlja nadzor nad drugimi segmenti zdravstvene nege, pripravlja in bolnikom daje intravenske pripravke zdravil, vodi in usklajuje delo zdravstvenih timov. Zdravnik zdravljenje vodi in usmerja, nosi odgovornost. Administrator napiše odpustnico, izda potrebne recepte in napotnice, uredi vse papirje. Brez administracije ni odpustnice in ni mogoče domov.

Iz opisanega vidimo, da v verigi ni bolj oziroma manj pomembnih, ampak je zdravljenje učinkovito zgolj toliko, kot je močan najšibkejši člen. In že nekaj let je ta člen sestrski, negovalni kader. A ne zato, ker bi sestre slabo opravljale svoje delo. Nasprotno, vrhunske so in se trudijo na polno. Najbolj pereče je pomanjkanje srednjih medicinskih sester (SMS) in v nekoliko manjšem obsegu DMS. Na kliničnem oddelku za hematologijo je zaposlenih 48 medicinskih sester, 18 DMS in 30 SMS. Veliko ali malo? Presodite sami. Alenka, ki je glavna sestra na kliniki, ima v roosterju (vsi poznamo Dallas Luke Dončića) 18 DMS in 30 SMS. Da sestavi razpored dela za DMS, razpiše med delovniki dopoldan 8 DMS (dvakrat tedensko pa 10 DMS), popoldan še tri DMS in ponoči ostane samo ena, tista, ki je dežurna. Tako ima na voljo, »na klopi za menjave in rezervne igralce«, samo štiri do šest DMS. Za vikend in praznike jih dela pet. V covidnih časih lahko na hitro ostanemo brez polovice naših DMS.
Kako je s SMS? Da lahko glavna sestra sestavi razpored, ki pokrije 24/7 dneva, potrebuje 7 SMS dopoldan, še enkrat 7 SMS popoldan, ponoči pa dela 6 SMS. Če seštejem, skupaj 20. Za vikende in praznike je izmena na 12 ur in čez dan dela 5 MS, ponoči 6 MS. Na »klopi za menjave in rezervne igralce« je tako zgolj 10 SMS. Morda za prvo silo, ko je na kliniki vse, kot mora biti. Za covidne čase – potop.



V zadnjih dveh letih, leta 2020 in leta 2021, nas je zapustilo sedem DMS in tri SMS. Zaradi dolgotrajnih bolniških odsotnosti in nosečnosti nam dodatno manjka še pet DMS in tri SMS. Vzeto skupaj bi tako lahko takoj zaposlili dvanajst DMS in šest SMS. Pa nismo zaposlili nikogar. Kljub številnim razpisom. Novih sester, ki prihajajo iz šol, delo na hematologiji ne zanima. Je pretežko, izjemno odgovorno in povsem nerazumljivo slabo plačano.

Zakaj odhajajo? Ne zavoljo tega, ker niso našle strokovnih izzivov, vezanih za delo na kliničnem oddelku. Teh je na pretek, saj je hematologija s svojim transplantacijskim segmentom, zdravljenjem krvnih rakavih bolezni in tudi drugih vrhunska veja medicine. Razvoj je bliskovit, ozdravimo lahko marsikaj in marsikoga, izzivov ne manjka. Ni lepšega občutka in polnjenja ega zdravstvenega delavca, kot je obisk mlade ženske ali moškega z ozdravljeno levkemijo, ki pride povedat, da je dobil/a otroka. Da uživa družinsko srečo. Takrat veš, da je delček tega tudi tvoja zasluga. Neprecenljivo.

Še tole. Na interni kliniki, katere del je tudi klinični oddelek za hematologijo (eden od trinajstih), beležimo v letih 2020/21 34 in 57, skupno 91 nenadomeščenih odhodov medicinskih sester. Kar je 13 odstotkov vseh zaposlenih.

A kako naj bodo strokovni izzivi motiv našim sestram, če jih cele dneve, noči, pogosto vikende in praznike ni doma? DMS imajo v vsakem mesecu dvoje dežurstev med tednom in en delovni vikend, SMS pa kar dva delovna vikenda. Pa seveda delo popoldan, ponoči, z bolniki, katerih življenje pogosto visi na nitki in se pri njih pojavijo vsi mogoči zapleti zdravljenja. Z bolnikom so vseskozi; bolj ko je slab, več časa so ob njem. Medtem ko zdravnik pride, pregleda, odredi zdravljenje in odide. Sestra ostane … Do izboljšanja ali poslabšanja bolnikovega stanja. Plačilo? Na kliničnem oddelku za hematologijo, kjer je izhodišče kanček večje zaradi dela s citostatiki, DMS 1737,79 evra bruto in SMS 1173,99 evra bruto. Končna plača je videti lepša in bolj podobna tistemu, kar si sestra zasluži, a zgolj zaradi nadur, izmenskega in nočnega dela, dodatkov za težavne razmere in obremenitve pri delu. Krvavo zasluženo. In žalostno je, da s časom kar pozabiš na omenjene dodatke, ki jih ponotranjiš v rubriki »redno delo«.



Osebno odhodov ne obsojam in jih razumem. Normalni ljudje živijo/živimo za tisto, »kar ni služba«. To je praviloma družina. In medicinska sestra, ki zapusti zahteven oddelek, vrne svoji družini sebe. Fizično, predvsem pa psihično, saj je doma ponovno budna, spočita, pogovorljiva in ne zmanjka ji vedno prostega časa. Družina kvalitetneje zaživi.

Za konec pa še tole: sem tudi eden od zdravnikov, ki zdravijo redke bolezni. Kljub redkosti bolezni je za bolnike odlično poskrbljeno. Na voljo so jim zdravniki, ki bolezen poznajo »v nulo«, in draga zdravila, ki jih marsikje države ne plačujejo tako velikodušno kot v Sloveniji. Skratka, zdravljenje vsakega posebej stane veliko. In s kančkom domišljije; ali niso tudi sestre v bolnišnicah redke? Pa ne bolezen, ampak so redka dobrina! In če država Slovenija plačuje zdravljenje redkih bolezni, naj plača, kot je prav in kot se spodobi, tudi redke sestre, ki še ostajajo v zdravstvu. To je edini takojšnji ukrep, ki lahko prepreči negativno spiralo in popoln kolaps zdravstvene nege.

Seveda pa vse sestre ne delajo enako zahtevnega dela. Kot zdravnik praktik lahko zatrdim, da so najbolj obremenjene medicinske sestre na urgentnih enotah, intenzivnih oddelkih, oddelkih, kjer zdravijo rakave bolnike in kjer opravljajo transplantacijsko dejavnost. Poklicna uravnilovka tudi tukaj ni na mestu.

To bi moral biti prvi korak, da poklicu medicinske sestre vrnemo ugled in mesto v medicinski stroki ter družbi, kakršna si zasluži. Na žalost je realnost drugačna. Medtem ko to pišem, je na internih klinikah UKC Ljubljana 70 praznih postelj. Niente. Nihče ne leži v njih. Razlog? Ni negovalnega osebja, medicinskih sester, ki bi za bolnike na teh posteljah skrbele. Medtem pa na sprejemnem oddelku interne klinike, IPP (internistična prva pomoč), na pregled in morebiten sprejem v bolnišnico čaka danes malo in jutri veliko morje ljudi.

Ne da bi bil črnogled, si ne predstavljam, kako bomo zmogli delo z bolniki v drugi polovici septembra, ko bo četrti val covida zajel sapo na polno in bomo mi, zdravstveno osebje, zdesetkani.

Potrudili se bomo, to vedno lahko storimo, več pa ne bo v naših rokah …

Prof. dr. Samo Zver, Klinični oddelek za hematologijo UKC Ljubljana