V nadaljevanju preberite:

Otroštva, ki bi bilo povezano predvsem z igro, ni več, zapiše socialni psiholog.

Kaj je otroštvo, se vpraša v enem od poglavij. Zakaj pri Homo sapiensu otroštvo traja tako dolgo, veliko dlje kot pri drugih bitjih? Saj evolucijsko gledano, ugotavlja Haidt, ni bilo ravno varno, da so otroci – z veliko glavo in majhnim krhkim telesom – tekali po gozdu ali savani vsem plenilcem na očeh. »Otroštvo je bilo tvegano.« Pri petih letih so možgani že v devetdesetih odstotkih razviti, a možganske povezave nastajajo vse do petindvajsetega leta in naša vrsta je preživela le zato, ker so se možgani tako dobro učili in so znali tako dobro izkoriščati znanje skupnosti. Prav zato se je otroštvo pri človeku podaljšalo – da bi imeli otroci čas za učenje. Otroštvo je kulturno vajeništvo, zapiše psiholog, saj se takrat v možganih ustvarjajo nove povezave in izgubljajo stare. Najboljša stvar za učenje je igra. Mladi sesalci se želijo in morajo igrati, brez igre lahko postanejo socialno, kognitivno in čustveno prizadeti.

Otroci s pomočjo igre razvijejo socialne veščine, potrebne za življenje v demokratični družbi, vključno s samoobvladovanjem, skupnim sprejemanjem odločitev in sprejemanjem izida, ko izgubiš tekmovanje. »Igra z določeno stopnjo telesnega tveganja je bistvena, saj otroke uči, kako skrbeti zase in za drugega. Ključna značilnost proste igre je, da napake na splošno niso zelo drage.«

A v sodobnem času je igra izginila. Za to ni kriva le tehnologija, ampak tudi prevelika skrb staršev, preveč dejavnosti, ki jih je šolski sistem naložil otrokom. Ni naloga staršev, da otroka ves čas socializirajo; to, kar morajo storiti, je, da jim omogočijo varno okolje, kamor se iz svoje igre vračajo, in da jih naučijo o moralnih vrednotah.