Orkestraši, ki vam lahko nataknejo tudi lisice

Sedem desetletij so že spremljevalci protokolarnih prireditev v Sloveniji. Mimo zvokov njihovih glasbil se je sprehodilo na stotine pomembnih in vplivnih ljudi. Začelo pa se je poleti 1948 v Šiški, ko je takratna slovenska vlada sklenila, da morajo iz vrst milice izbrati godbenike. Z lastnimi glasbili so orali ledino z igranjem koračnic. Prelomnica je bila rojstvo države, ko je dirigentsko palico prevzel Milivoj Šurbek.

Policijski orkester ima zavidanja vredno zgodovino. Godba ljudske milice je nenehno rasla, tako številno kot kakovostno. Ob usklajenem posluhu vlade in milice se je orkester hitro razvijal in postal takrat edini profesionalni orkester za državniške nastope. Po rojstvu države se je preimenoval v policijski orkester. Danes so vsi člani pihalnega orkestra diplomirani akademski glasbeniki. A pozor, z njimi ni šale, saj imajo prav vsi tudi policijska pooblastila. Represija in glasba nimata prav dosti skupnega, a ravno to je eno od poslanstev orkestra, pravi dirigent Nejc Bečan, saj skozi glasbo predstavljajo policijo v drugačni luči.

Ste najprej policist ali maestro?

Sem dirigent in umetniški vodja v policijskem orkestru. Zaposlen sem kot policist, tako kot vsi drugi naši glasbeniki. Smo pooblaščene uradne osebe, ampak naša primarna dejavnost je glasba. Eno od naših poslanstev je predstaviti policijo v drugačni luči, ne samo kot represivni organ. Smo povezovalni člen med širšo populacijo in policijo. S tem, ko imamo pooblastila, smo zavezani tudi opravljanju policijskih dolžnosti. Naša primarna glasbena dejavnost je biti protokolarni orkester, skrbimo za glasbeno opremo na državnih proslavah, obletnicah, pogrebih z državniškimi oziroma vojaškimi častmi, sprejemih visokih državnih funkcionarjev. Poleg tega prirejamo lastne koncerte, teh je več konec leta v prazničnem času, ko imamo vsakoletno turnejo po Sloveniji. Sodelujemo na dobrodelnih koncertih. Večkrat smo že igrali na koncertih, ki jih prirejajo Radio Ognjišče, Karitas, Rdeči križ in druge dobrodelne organizacije. Orkester deluje tudi v manjši sestavi, nismo vedno navzoči s celotno ekipo, denimo, če ima predsednik države v svojih prostorih kakšne manjše sprejeme, podelitve in podobno. Če se ozko osredotočim na vaše vprašanje, bi se težko opredelil. Najbolj korektno je, če povem, da smo oboje – tako policisti kot glasbeniki.


So vas že kdaj vpoklicali v redne naloge policije?

So, seveda, a je teh potreb k sreči malo. Nazadnje je bilo pred leti, ko je tako Slovenijo kot druge evropske države zajel migrantski in begunski val. Takrat je več članov orkestra moralo na teren. Temu ne oporekamo, saj smo člani orkestra, čeprav smo vsi diplomirani akademski glasbeniki, v službi policije. Ni pa skrivnost, da si želimo, da je teh dogodkov čim manj. To govorim na splošno, saj si nihče ne želi kakšnih izrednih ali poostrenih razmer v državi.

Torej lahko brez zadržkov komu nataknete tudi lisice?

Tako je, imamo polna pooblastila. Imamo tudi vsakoletna usposabljanja, ki so, tega ne skrivam, nam nekako prilagojena. Inštruktorji, ki nas usposabljajo, pa so strokovnjaki na takšni ravni, da jih lahko samo iščeš …

To, da imate policijska pooblastila, je verjetno razumljivo, saj bi drugače težko govorili o policijskem orkestru.

Res bi težko definirali policijski orkester brez ustreznih pooblastil članov orkestra. Je pa ključna tudi sistematizacija delovnih mest, ki so primerna naši izobrazbi. Ta je nadpovprečno visoka na enoto. Vsi po vrsti smo diplomirani akademski glasbeniki, marsikdo ima še kakšno posebno usposabljanje.

Ko iščete nove člane, se verjetno najprej osredotočite na glasbeno strokovnost.

Vedno najprej iščemo glasbenike. Zahteva se glasbeno znanje, sledi avdicija, šele ko je kandidat izbran, sledi policijsko usposabljanje. Ko je bil orkester, takrat še godba, ustanovljen, so iz vrst takratne milice poklicali tiste fante, ki so znali še kaj zaigrati. Zdaj je to povsem profesionalni, protokolarni orkester.

Vse pa se je začelo pred sedemdesetimi leti na tem mestu, na dvorišču Vodnikove domačije oziroma zdaj Galetovega gradu v Šiški.

Leta 1948 so se zbrali fantje, miličniki, ki so znali tudi kaj zaigrati. Ni šlo za neko spontano druženje miličnikov, ki so gojili ljubezen do glasbe, ampak je takratna oblast izdala ukaz za ustanovitev godbe, ki bi jo po potrebi vpoklicali za kakšne državniške potrebe. Že takrat je bilo to zastavljeno, da gre za profesionalne uniformirane glasbenike. Čeprav je bila zgodba drugačna, saj so iz vrst takratne milice potegnili tiste, ki so znali igrati določena glasbila. Danes je to, kot že rečeno, drugače. Takrat še niso bili vsi profesionalni glasbeniki. Godba ljudske milice je napredovala tako strokovno kot kadrovsko. Ključna prelomnica je bila rojstvo države Slovenije. Leta 1991 je prišel za umetniškega vodjo maestro Milivoj Šurbek. On je naredil velik korak, da so iz godbe prerasli v orkester z resno umetniško zasnovo. Ni bilo projekta, ki ga ne bi izvedli. Ustanovitev orkestra je bila velik preskok. Milivoj Šurbek je orkester vodil do leta 2000 in takrat je gostovalo veliko tujih zvenečih imen. Zakonska omejitev je zaradi finančnih sredstev potem to prekinila. A se spomnim še kot študent, da sem hodil na koncerte policijskega orkestra, kjer so sodelovali eminentni gostje. Po Šurbkovem odhodu je bil orkester žal dolga leta brez umetniškega vodje.



Kako je s kadri? Vemo, da je več policijskih enot kadrovsko podhranjenih.

Pri tem imamo enako usodo kot kolegi iz drugih enot. Nismo povsem popolni. Pred leti, denimo, ob že prej omenjeni migrantski krizi, je bila podhranjenost največja. Tisti, ki so tukaj dlje od mene, so povedali, da so koncerte igrali z okoli 35 člani, in to za orkester, ki zahteva 60 članov. Zdaj gre na bolje, kot načeloma povsod drugod. V najboljših časih je orkester štel tja do 70 članov, zdaj jih je 52.

Ko pride običajni policist v službo, ga čaka tako imenovana odprava dela. Komandir postaje ga seznani z osnovnimi nalogami za tisti dan. Kako poteka vaš delovnik?

Delamo po razporedu kot druga policija. Redni urnik je od ponedeljka do petka od osmih do pol enih, preostali delovnik je namenjen individualni vadbi programa. Odvisno pa je od projektov. Zdaj imamo zelo intenzivne vaje. Vpadejo nam tudi nepredvidljivi dogodki, ko se je treba na hitro pripraviti za nastop. Denimo tako je bilo ob smrti glasbenika Slavka Avsenika, ki je bil pokopan z državnimi častmi. Prav tako se kdaj zgodi nepričakovan državniški obisk. Na vse to moramo biti pripravljeni in temu je treba prilagoditi urnik naših vaj.

Kako naporni so vaje in nastopi?

Nastopi, ki so za nas nesporno obvezni, torej protokol in državne proslave, znajo biti zelo naporni. Ne zaradi izvedbe, ampak zaradi zunanjih okoliščin, predvsem vremenskih. Nikogar ne zanima, ali pada sneg, toča, dež ali pripeka žgoče sonce. Mi moramo svoje odigrati brez napake, ne glede na zunanje vplive. Moramo biti imuni tudi na kakšna posebna presenečenja, kot se je zgodilo na enem izmed državniških sprejemov, ko se je po rdeči preprogi namesto visokih gostov najprej sprehodil potepuški pes. Ampak takšni dogodki, ki te težko ohranijo resnega, so redki. Tu se vidi profesionalnost članov orkestra, saj je treba potrpeti, če ti skoraj zamrznejo prsti ali pa ko ustnik dobesedno primrzne na ustnice. Udobnejši nastopi v dvorani so druga zgodba. So pa zahtevnejši z drugega zornega kota, predvsem ko je treba odigrati kaj zahtevnejšega. Igranje trobil in pihal zahteva fizični napor.

Osnovni namen policijskega orkestra je zagotoviti glasbo na protokolarnih srečanjih. Zakaj država potem ne izbere, denimo, orkestra Slovenske filharmonije?

Mi smo uradni protokolarni orkester Republike Slovenije že vse od leta 1994. Vsi protokolarni orkestri v svetovnem merilu so pihalni orkestri, tako kot je naš. Slovenska filharmonija, RTV, Opera imajo svoje orkestre, ampak so simfonični orkestri. Pri nas ni godalne sekcije, imamo pihala, trobila in tolkala. Zelo preprosto povedano: to so glasbila, ki gredo tudi na dež. Z violino pač po dežju nimaš kaj iskati, ker se za glasbilo ne bo dobro končalo. Tudi mi imamo dva seta glasbil, eni so za ven, drugi za koncert.

Glasbila zagotavlja policija?

Da. Če ima kdo željo, da bi igral s svojim, seveda ni prepovedano. Ampak to je izjemoma, saj so, kot rečeno, glasbila izpostavljena tudi neugodnim razmeram, ko se lahko poškodujejo.

Vas lahko najamemo tudi za zasebno zabavo?

Seveda, imamo tudi cenik. Gre lahko za koncertni nastop, protokolarni nastop, komorna zasedba lahko pride. Dobro, ne bomo šli ravno, če lahko tako rečem, igrat v uniformi na neko zasebno zabavo za abrahama. A če nas povabijo na Festival Lent, zdaj se dogovarjamo za koncert v Celju, nimamo zadržkov.

Gostovali ste že zunaj državnih meja.

Zadnja leta ne. Je pa paleta nastopov zunaj države pestra. Predstavili smo se, recimo, v Makedoniji, Švici, Nemčiji, Italiji, Avstriji, na Madžarskem in v Angliji, kjer veljamo za enega najkakovostnejših pihalnih orkestrov v Evropi. Poseben, prijateljski odnos imamo tudi z avstrijskim policijskim orkestrom.

Kako primerni so prostori Galetovega gradu za vaje takšnega orkestra?

Kot ste videli, niso ravno moderni prostori, ampak tega sploh ne potrebujemo. Na splošno so posamezni prostori povsem ustrezni, lokacija je odlična. Le vadbena dvorana je premajhna. Pridemo do absurda, saj moramo igrati s čepki v ušesih, kar je za glasbenika nesprejemljivo. A le tako lahko preprečimo okvaro sluha. Sam čepkov ne uporabljam, čeprav se zavedam posledic. Ko so merili jakost zvoka, doseže 120, 130 decibelov, če se ne motim – nekako ista raven kot motor reaktivnega letala. Tam imajo delavci protihrupne slušalke, a njim zvoka reaktivnega motorja ni treba slišati, mi pa se moramo poslušati med seboj. Obstajajo načrti preureditve dvorane, da bi dvignili streho, ampak do zdaj je ostalo le pri ideji.

Konec leta ste imeli uspešen in odmeven koncert s skupino Tabu v sklopu preventivne akcije Slovenija piha 0,0. Je še kaj podobnega v načrtu?

Koncert s Tabu je bil drugi koncert v okviru preventivne akcije. Če se ne motim, ga je organiziralo ministrstvo za zdravje v sodelovanju s policijo, ki je voznikom v okviru preventivne akcije dala »pihati«. Tisti, ki so napihali 0,0, so bili nagrajeni z vstopnico za omenjeni koncert. Zanimanje je bilo izjemno, težko je bilo nekaterim ljudem dopovedati, da se vstopnic ne da kupiti. Prvo leto smo bili v Slovenski filharmoniji s Tanjo Žagar in Zlatkom, a lani je bil s Tabu res dober šov. Bili smo v Festivalni dvorani, bi pa brez težav napolnili mnogo večjo dvorano. Veselim se takšnih akcij in upam, da bomo to nadaljevali. To je konec koncev tudi lepa promocija policijskega orkestra. Mi se pač ne moremo oglaševati z velikimi panoji ob cesti.

Verjetno ni treba biti dober poznavalec policijskega orkestra, da bi ugotovil, katero skladbo ste do zdaj največkrat zaigrali.

Gotovo ne, vodita Zdravljica in Mimohod, protokolarna koračnica Vinka Štrucla. Seveda znamo našo himno na pamet, tudi himno kakšne druge države. Ko pa dobimo notni zapis kakšne severnoafriške ali južnoameriške države, je lahko cela znanost. To je treba temeljito vaditi. Najprej si moramo priskrbeti note, k sreči imamo že veliko materiala v našem arhivu. Ni samoumevno, da vedno dobimo vse potrebne notne zapise. Treba je vedeti, da notni zapis za naš orkester ni le list papirja, gre lahko za zajeten kup materiala. Najprej potrebujemo partituro za dirigenta, potem pa note za vsako glasbilo posebej. Pa še to je razdelano, prva trobenta, druga trobenta in tako naprej. Ni dovolj, da je ena melodija nekje napisana, pa bi mi že kar začeli vajo. Himna je državni simbol, in ko pride tuja delegacija, mora biti ta odigrana brezhibno, tako kot mora biti po protokolarnih predpisih izobešena zastava.

Se vam je že zgodilo, da ste – karikiram – zaigrali slovaško himno?

K sreči ne. To se pri nas ne dogaja. Prostora za lapsuse res ne sme biti, čeprav seveda, če je navzoč človeški dejavnik, je vedno možnost napake. A se je do zdaj pri nas končalo le pri kakšnem pozabljenem suknjiču, napačnih nogavicah ali čem podobnem. Z nekaj improvizacije se potem vse reši.



V ponedeljek imate v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma slavnostni koncert ob 70-letnici orkestra.

Praznujemo, kot ste dejali, 70-letnico orkestra in na to smo res ponosni. V goste smo povabili tri odlične slovenske glasbenike. Pianista Marjana Peternelja, izvedel bo Šostakovičev Koncert za klavir številka dve. Potem imamo Primoža Flajšmana na saksofonu, enega naših vodilnih džezistov. Pridružila se nam bo pevka Nina Strnad, ki se bo lotila kakšne slovenske popevke, in fantastična, kot je, bo res dobra popestritev. Pred orkester bo kot že ničkolikokrat doslej stopil tudi naš član Matjaž Mrak, ki se je v tridesetih letih že uveljavil kot vokalist in bo zapel z nami. Preostanek koncerta se bomo malo bolj držali tehtnega umetniškega programa. Imamo novo delo, posebej zapisano za pihalni orkester, ki ga bomo krstno izvedli. Pod to delo je podpisan mladi slovenski skladatelj Tilen Slakan. Zaigrali bomo tudi koncertno delo znanega angleškega skladatelja Philipa Sparka. Del koncerta bo, da se orkester pokaže v najboljši izvajalski luči, del pa bolj za dušo in srce, za širše ljudske množice. Žal je zanimanje za koncert tolikšno, da se je policija odločila, da nam bo možno prisluhniti le s posebnim povabilom, vstopnice tako niso v prosti prodaji.