Okus prekriješ z zgodbo. Tega jaz nočem.

V intervjuju preberite: 

V svoji kuhinji se zavzema za meritokracijo in trajnostno ustvarjanje okusov. Vedno hoče, da je razlika v zaužiti hrani zaznavna, da greš domov z občutkom, da si plačal pošteno, sorazmerno z okušeno kakovostjo.

Začniva pri mestu, ki naju veže, tistem iz osemdesetih in devetdesetih. Tiči čudne sorte smo, Tržačani, če nismo stoodstotni, raje rečemo, da »ni mogoče« (no se po). In vendar sva tu, odprtih rok in dobre volje, ker se da! Kaj vam je dalo in kaj vzelo mesto v zalivu?

Vsaka stvar se začne v družini. V Trstu te gledajo postrani, če nosiš italijanski priimek. V mojem razredu smo bili vsi mešančki. Kdo bi si mislil, da bo Klugmann Italijanom zvenel neitalijansko?

Potem sem začela potovati po škornju in na vsakem koraku trčila ob dvom: ste Nemka? Takrat mi je kapnilo. Tržačani smo zameseni iz tisoč in ene zgodbe, ki je nam, samo nam, videti preprosta kot družinska slika. To je vstopno mesto v mojo kuhinjsko identiteto. To je testo, iz katerega sem vzhajana. Otroški odtis, stik z okusi in vonjavami v kuhinji starih staršev, podobe in občutja hranjenja, ki gradijo vsakega kuharja.